Al` prav se piše Soriška planina al` Bohinjsko sedlo

Če vas bo pot zanesla iz Selške doline ali Primorske proti Bohinju, boste na Soriški planini nemalo začudeni. Še bolj debelo bo gledal tisti, ki vozi prvič. »Hudiča, sem mar zašel?« Tam, kjer se je doslej začenjala Soriška planina, obcestna modra tabla naznanja Bohinjsko sedlo. Če je novo poimenovanje presenetilo tujce, je pošteno pognalo kri v glave domačinom, Soričanom.

Za razumevanje jeze domačinov je potrebno stopiti daleč nazaj, v leto 1921, ko je bila sklenjena Rapalska pogodba. Po njej naj bi ozemlje Primorske pripadalo Italiji, Gorenjske Jugoslaviji. Mejo naj bi določale vode. Zahvaljujoč pretkanim Italijanom, ki so znali ceniti strateški pomen gora in vrhov na eni in skorumpiranosti jugoslovanskih določevalcev meje na drugi, se je meja globoko zajedla v jugoslovansko stran. Tako je bilo z vrhovi nad Sorico, Davčo in naprej proti Žirovskemu vrhu. Soriška planina, ki je bila že v začetku devetnajstega stoletja dokazano razdeljena med posestniki iz Sorice, je postala pod upravo Italijanom. Ti so vse do leta 1939 dovoljevali na njej nemoteno košnjo starim lastnikom. Leta 1938 so s pretkanostjo planino zaplenili. Povojno obdobje ni bilo naklonjeno vračanju, kljub temu se je nekdanjim lastnikom priznavalo nekaj pravic. Košnjo so opustili lastniki sami. Planina je zaživela kot zadružni pašnik. Bivšim lastnikom je bilo omogočeno sekanje lesa in drv.

 

V denacionalizacijskem postopku po letu 1991 lastniki niso bili uspešni. Čeprav obstajajo pisni dokazi, da je bil proces zaplenitve leta 1938 nezakonit, saj lastnikom ni bilo vročeno niti vabilo k sodni obravnavi, je bil zahtevek za vrnitev na prvi in drugi stopnji obravnave zavrnjen. Trenutni lastnik planine je Sklad kmetijskih zemljišč Slovenije, ki mu pašna skupnost Soriška planina odšteva koncesijo. Krog je torej sklenjen. Soričanom, ujetim v zgodovinsko dogajanje, na katerega niso imeli prav nobenega vpliva, je tuja država vzela lastništvo, bivša zaradi kolektivne naravnanosti ni zmogla v celoti poravnati krivice, in sedanja, ki zaradi zakonskih omejitev, lahko pa tudi drugih vzrokov prav tako ne zna postaviti stvari na pravo mesto.

 

Preteklost je Soriški planini vzela lastnike, sedanjost ji hoče odvzeti tudi ime!

 

V čigavem interesu je, da je lastnik Sklad kmetijskih zemljišč RS. Bo ta bolje gospodaril, kot so pred njim domačini stoletja, ko jim je v preteklosti tudi planina omogočala, da je večina gospodinjstev v Sorici imelo vsaj kravo in se je na večjih kmetijah našlo delo in preživetje za hlapce in gostače tudi v najtežjih časih. Kot se sliši, Sklad niti iz najboljših slovenskih gozdov še lesa ne zna pošteno prodati. Koncesijo zaračunavati zna, in Pašna skupnost jo zmore odplačevati, dokler velja sistem subvencioniranja. Kaj če ga ne bo več? Bo Planino zapustila tudi živina in drobnica? Obletnico vrnitve Primorske proslavljamo z državnim praznikom, ob tem pa pozabljamo, da je tujina vsaj delno poravnala krivico, ki je bila Slovenskemu narodu prizadeta z Rapalsko pogodbo, Slovenija pa ne zmore popraviti krivic, ki so bile prizadete s to pogodbo njenim državljanom. Še vedno marsikje meje med primorskimi in gorenjskimi občinami potekajo po rapalski in ne po zgodovinski meji.

 

Vrnimo Gorenjsko Gorenjski. Skrajni čas je, da slovenski parlament sprejme zakon, ki bo celostno postavil stvari na mesto, kjer bi že davno morale biti. Tudi zato, ker je že davno dokazano, da so visoko v hribovju pri gospodarjenju uspešni le domačini. Le ti znajo in zmorejo strme površine ohranjevati zase in za obiskovalce. Se ne sliši o širšem nacionalnem interesu.

 

Če kje, velja v tem primeru.

 

Vrnimo se k sporni obcestni tabli, Bohinjsko sedlo. Obstati ne sme, pa tudi na nelegalen način odstraniti je ni primerno. Odstrani naj jo tisti, ki jo je namestil. Po neuradnih podatkih je to Direkcija za ceste RS. V tem primeru upravičeno smemo pričakovati, da bosta svoje naredili KS Sorica in Občina Železniki. Če velja načelo, da so prava imena tista, ki jih uporabljajo domačini, vsi brez izjeme, tako na selški, primorski in bohinjski strani, uporabljajo ime Soriška planina. Naj ob tem naglasim svoje trdno prepričanje, da Bohinjci s preimenovanjem nimajo prav nič opraviti. Naravnih lepot imajo sami v izobilju, problemov pa tudi in jim ni do nesmislov.

 

Ob tem se pojavlja vprašanje osebne odgovornosti. Izdelava in namestitev table ni poceni. Za tem stoji konkretna, po vsej verjetnosti ne slabo plačana oseba. Bomo kdaj zvedeli, kdo je to zakuhal? In o sankcijah, ki jih je bil deležen? Mar ni netenje javnega razburjenja malček v neskladju z zakonom?

 

Marjan Peternelj