Zgodba o življenju po prometni nesreči

Besedilo: Dina Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 13. oktober 2012 / 06:00

V avli Gorenjskega glasa smo pripravili poučen pogovor z 38-letnim Andrejem Peganom. Prometna nesreča, v katero se je zapletel neko nedeljsko oktobrsko jutro pred šestnajstimi leti, je njemu in njegovim svojcem za vedno zaznamovala življenje. O poti okrevanja je napisal knjigo z naslovom Misli, ki jokajo.

Prijatelj, ki je bil takrat z njim v avtomobilu, nesreče ni preživel, Andrej se je po enajstih dneh zbudil iz kome, a se potem še tri mesece ni ničesar zavedal. Ko ga je nekega jutra zbudila mama, je mislil, da je pozen za v službo. Doživel je pravi šok, ko je ugotovil, da ne more hoditi in so ponj prišli reševalci, da so ga na invalidskem vozičku odpeljali v Inštitut za rehabilitacijo Soča. Sprva pri terapijah ni bil pripravljen sodelovati, a so ga zaposleni v Soči znali motivirati k napredku. V želji po tem, da bi kljub neznosnim bolečinam spet shodil, si je večkrat rekel: »Andrej, veliko lahko narediš, samo moraš sodelovati, pa če ti je prav ali ne. Ali boš vrgel puško v koruzo in se boš sam sebi smilil?« Še danes, ko pomisli na dogodke v Soči, se spomni razmišljanj o tem, koliko je njegovo življenje sploh vredno. V knjigi je zapisal: »Ne morem umreti, ne živeti. Zakaj moram potem sploh trpeti? Velikokrat sem se spraševal, zakaj je to življenje tako kruto, če bi bilo lahko zelo lepo.«

Andrej se je na svoji poti srečal tudi z zavodom Zarja, kjer so mu pomagali najti zaposlitev v Merkurju. Delo v skladišču mu je bilo pisano na kožo, a ko so nastopile spremembe na trgu dela, je službo izgubil. Sledilo je obdobje navajanja na samostojno življenje, torej tudi na vsa gospodinjska opravila, od kuhanja do likanja. Mamo je namreč zadela možganska kap, vloge so se zamenjale, tako kot je ona pred leti spet učila hoditi Andreja, je zdaj on njo postavljal na noge. V knjigi piše: »Lahko rečem hvala bogu, da sem se tako dobro rehabilitiral, da sem samostojen in še komu lahko pomagam. Ko pomagam svoji mami, sem zelo vesel, da lahko vsaj malo vrnem, kar je ona naredila zame. Vem, da je mama samo ena, in zato sem do nje dober in spoštljiv. Ne spomnim se, kakšne preglavice sem ji delal v življenju. In ker časa ne morem obrniti nazaj, sedaj delam samo dobra dela in poskušam čim kakovostnejše živeti, kot je le mogoče. Najraje bi obrnil čas, zavpil v nebo in se zamislil, zakaj sem tako delal. Namreč mi je zelo žal, da prej nisem tako lepo živel in spoštoval vsakega človeka.«

Andrej je po nesreči svojo živčnost blažil s hojo, zato se je odločil, da bo po vzoru ultramaratonca Dušana Mravljeta, ki je Slovenijo obtekel, on Slovenijo obhodil. Ker se je večkrat na teden iz Ljubljane odpravil peš na vikend pod Krvavcem in nazaj, se mu je ideja zdela izvedljiva. Spodbudo je dobil tudi pri prijatelju Primožu, prav tako s poškodbo glave, ki mu je obljubil, da se mu bo pridružil. Ob pripravah na hojo je za podvig poskušal pridobiti tudi čim več sponzorjev. Številno so se odzvali. Maja leta 2003 sta se Andrej in Primož od jezera Jasna v Kranjski Gori odpravila na 1.103 kilometre dolgo pot, ki sta jo prehodila v devetindvajsetih dneh. Vtise s poti sta strnila v knjigi, ki je razprodana. Andrej se je predlani lotil še organizacije dobrodelnega koncerta za društvo Vita. Koncert je bil prava uspešnica, vsi nastopajoči so se odrekli honorarju. Zadnja leta sodeluje z zavodom Varna pot, katerega namen je osnovnošolce seznanjati s pomenom varnosti v prometu. Andrej jim pove svojo zgodbo o nesreči in življenju po njej, ki jo je opisal tudi v knjigi Misli, ki jokajo. In zakaj tak naslov? Ker ima Andrej poškodovan center za jok in mu solze ne morejo več polzeti po licih, lahko joka le v mislih. Knjiga se prebere »na dušek« in vsebuje veliko življenjskih modrosti, ki se jih zdravi ljudje premalo zavedamo. Predstavitev knjige je bila prijetna, le obiskovalcev smo pričakovali več, še posebej učiteljev, ki lahko svoje znanje o problematiki v prometu posredujejo mladim generacijam.

Hvaležni smo, da so se dogodka udeležili poklicni gasilci iz GRS Kranj, ki so ob hudih prometnih nesrečah velikokrat prvi v stiku s ponesrečenci.