Konj, šele nato Ferrari

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / / 06:00

Tako. Iz krajev sivke bi lahko ubesedili in vizualizirali še marsikakšno, ki pa bo ostala za kdaj drugič. V branje prihajajo nove zgodbe, jaz pa zaključujem kakopak na konju, saj se tudi francosko ime za spačka drži tega plemenitega kopitarja, pravzaprav pa kar dveh konjev (deux chevaux). Z roba Provanse smo se tako ob reki Roni mimo še enega starega mesa Arlesa spet popeljali proti sredozemski obali, tokrat v pokrajino Camargue.

Camargue je pravzaprav en precej velik nacionalni park ob delti Rone. Saj si predstavljate tipično izlitje velike reke v morje. Precej močvirnato področje, zelo specifičen biotop, pri katerem si je v dveh besedah najlažje zapomniti komarje in vsakršno »šavje«. Pokrajina je sicer znana po črnem rižu (z namakanjem tam res ni problema) in po velikih kolonijah Romov, ki tam gojijo konje in bike. Dokaj dobro pa je razvit tudi turizem predvsem okrog dveh večjih mest Saintes Maries de la Mer in Port Saint Louis. Kamp nedaleč od prvo zapisanega mesta je bil ogromen, pravzaprav prevelik, ampak tako je to, kjer je turizem pomembna panoga lokalnega okolja. Mestece je simpatično, polno trgovinic, restavracij in podobnega, hkrati pa zgleda kot turistično naselje, ne pa nekoč, še pred turizmom, zgolj malo večja vas. Podnebje ni nič kaj prijazno, morje mrzlo kot sam vrag, večeri prav tako in kljub temu, da je veter kar močan, komarjev ne more odpihniti. Ker nas preveč turizma običajno ne navduši, smo se odločili za naravne znamenitosti. Vožnja z ladjico Tiki III po delti male Rone je vsekakor zanimiva, a tudi nekoliko privlečena za lase … Bivole, da bomo videli povsem od blizu. In smo jih, he, he. Po polurni vožnji smo se ustavili v majhnem pristanu, z ladje so na kopno vrgli nekaj bal sena, neke vrste gavčo (kavboj na konju) pa je iz petsto metrov oddaljene ograde spustil bike, ki so se kot nori zagnali h »koritu«. Skratka izpadlo je precej instant. Bolj kot pa jahanje konj, ki so na voljo pri različnih ponudnikih. Mojemu je bilo ime Placido in je spočetka deloval precej zaspano, kar pri neveščem jezdecu niti ni čudno. Ampak ko sva počasi prečkala cesto in je pred menoj nervozno rohnel Italijan v rdečem avtomobilu, ki ima v znaku vzpenjajočega se konja, se mi je pa zdelo zares fino.