Kaj se dogaja s Slovenijo?

Da je nekaj narobe z gospodarstvom Slovenije, se v EU nekaj malega ve. To dejstvo postaja bolj pogosto vprašanje zlasti tistih, ki so nam še vedno naklonjeni. Šele v zadnjem mesecu so kolegi v EP in drugi funkcionarji EU nekaj slišali, večinoma bolj mimogrede, da nam ne gre več najbolje. Postavljajo osnovna vprašanja, kakšne težave imamo in kako smo se v njih sploh znašli. Pojasnjujem splet čudnih okoliščin v povezavi z zakasnelo privatizacijo. Ta je temeljila na oceni in politiki Janševe vlade, da je za Slovenijo bolje čim prej s pomočjo poceni denarja privatizirati podjetja doma, kot pa tvegati, da naša relativno majhna podjetja postanejo drobiž v rokah »tujcev«. Vse hudo se je zgodilo sočasno s prihodom velike krize. Podjetja so se zadolžila, denar se je podražil, banke kreditov niso podaljšale, dejavnosti marsikje ni mogoče financirati. Ne gre za prezadolženost države, gre za prezadolženost dela gospodarstva.

To še razumejo, ko pa preverjajo stanje v številkah in bilancah, pa stvari niso več jasne. Stopnja naše nezaposlenosti v primerjavi z bolj »problematičnimi« državami je neprimerljiva, neprimerno nižja, čeprav boleča in nesprejemljiva. Bolj kot pojasnjuješ, da tako težko še nikoli ni bilo, težje razumejo, da vlada noče pojasniti, da razmere niso katastrofalne. Po standardih EU je Slovenija še vedno uspešna. Javni dolg je vzdržen, neprimerljiv s prezadolženimi državami. Če je odločanje o zlatem pravilu v ustavi bolj prerekanje o oslovi senci, je slaba banka veliko bolj usodna. Slaba banka, opozarja Banka Slovenije, povzroča neenakost lastnikov bank. Država sanira slabe naložbe, tudi zasebnih lastnikov bank, na stroške vseh nas - davkoplačevalcev. Podpora Mednarodnega Monetarnega Sklada-MMS/IMF slabi banki je razumljiva, ni pa korektna, saj njih stroški države ne zanimajo. Seveda so reforme, tudi pokojninska, potrebne, nujne, a način, kako se jih vlada loteva, v številnih primerih krizo poglablja.

V EU menijo, da z ocenami razmer nalašč pretiravamo. Mislijo, da jih vlečemo za nos, ne da bi čisto dobro razumeli, zakaj si oz. jim to delamo. Sami sebi se po njihovem pretirano smilimo. Zakaj je tako? Zaradi načrtnega ustvarjanja vzdušja strahu in izrednih razmer, »groženj na zalogo«, kaj vse se bo še zgodilo, če ne kupimo vsega, kar vlada najavi. To so okoliščine, ko razum odpoveduje, ljudje, javnost, mediji in institucije pa se v strahu lomijo.

V Bruslju so negativno presenečeni ob zadnjem napadu vlade na medije, ko z grožnjo povišanja stopnje DDV poskuša ublažiti kritičnost medijev. Tudi Gorenjski glas bi po zvišanju DDV tanko piskal. Ne morejo verjeti, da bi Janša tvegal sankcije EU in ponovil obnašanje madžarskega PV. Ta je zaradi avtoritarnega vodenja dobil vzdevek »Viktator«. Svarila vladi so, kot kaže, le zalegla. Tiskanih medijev ne upa uničiti.

Poznavalci so zgroženi nad dramatiziranjem razmer pri nas. Pričakujejo več zdravega razuma, občutka za mero, ponosa in pozitivne energije, ki so je bili vajeni v letih slovenskega približevanja EU in članstva. Vlada se jim zdi neprimerljiva, bleda senca Janševe vlade, ki je predsedovala EU. Na taka opažanja se je težko odzivati, saj so v EU pristojni za Slovenijo dovolj pronicljivi, da vidijo vse in vedo, koliko je ura.