Denacionalizacija

Me prav zanima, ali bo Hrvatom res uspelo prevzeti našega najboljšega soseda? Že ko so se polastili Elana, je marsikoga stisnilo pri srcu. Po drugi strani se nam ni zdelo prav, ko so naši sosedje preprečili, da bi Terme Čatež kupile Sunčani Hvar. A zdaj gre še bolj zares. Kot kaže, izgubljamo največjo slovensko gospodarsko družbo. Dobro se še spominjam, kaj je pred leti povedal Miran Mejak, veteran med slovenskimi gospodarstveniki. Dejal, da ne bi bilo za Slovenijo nič hudega, če bi prodali Petrol (pa je bil svoj čas predsednik njegovega nadzornega sveta). Petrol je namreč le trgovec, ki uvaža nafto na debelo in jo v svojih bencinskih servisih prodaja na drobno. Mercator pa je veletrgovec, ki v svojih prodajalnah proda velik del tistega, kar pridelajo slovenski kmetje in predela slovenska živilska industrija. Če bo Mercator prevzela tuja družba, se bo delež slovenskega blaga na njegovih policah bistveno znižal, o tem ni dvoma, naj bodo obljube take ali drugačne. Prodaja Mercatorja tujemu lastniku bo tragedija za slovensko kmetijstvo in živilsko industrijo. Bank in politike to očitno ne gane, saj zadnje čase rešujejo le same sebe in svoje interese, nacionalni interes jim je deveta briga.

Sicer pa se te reči kar naprej spreminjajo. Ko sem še majhen bil, je bila v mojih Žireh cela vrsta majhnih trgovin z živili. Spomnim se tudi njihovih imen: pri Lustiku, pri Majdi, pri Dekli, pri Zofi, na Selu … To so bile male družinske trgovine še iz časov pred 2. svet. vojno, po vojni so bile nacionalizirane in postale del Veletrgovine Loka. Malo pred koncem prejšnjega režima si je Loka zgradila sredi Žirov novo, veliko prodajalno, ki se je še danes drži ime Blagovnica, prej imenovane prodajalne pa zaprla. Prav to nedeljo pa bo že dvajset let, odkar je bil 20. novembra 1991 sprejet zakon o denacionalizaciji. Po njem se je začelo vračanje nacionaliziranega premoženja v naravi ali z izplačilom odškodnin. Tako so bili tedaj, v nekaterih primerih pa že prej, stari lokali vrnjeni lastnikom. V nekaterih so znova odprli zasebne prodajalne, a nobena ni dolgo zdržala konkurence Najboljšega soseda, ki je kmalu požrl tudi Loko. Zdaj pa bo, kot kaže, tudi njega požrla tuja trgovska zver.

Ali veste, koliko je bilo vredno po 2. svet. vojni nacionalizirano premoženje? Ocenjeno je bilo na 8734 milijonov nemških mark! V tej masi so 23 odstotkov predstavljali gozdovi, kmetijska zemljišča 32, poslovni prostori 7, stanovanja 5, stavbna zemljišča 4 in podjetja 29 odstotkov. V navedenih kategorijah je skritih tudi mnogo nacionaliziranih trgovin. Ena od najbolj markantnih je tista, ki stoji zraven Prešernovega spomenika v Ljubljani, v letih 1902-03 zgrajena Urbančeva hiša, ki smo jo dolgo poznali pod imenom Centromerkur. Zdaj je v njej Emporium, še pred tem je bilo poslopje vrnjeno Urbančevim dedičem. Ob tem pomislim še na nekaj: na dejstvo, da je tako po nacionalizaciji kot po denacionalizaciji premoženje kljub vsemu ostalo v slovenskem nacionalnem okviru. Zdaj, ko se spričo zadolženosti naših gospodarskih družb, bank in države obeta prodaja narodove zlatnine in srebrnine tujcem, pa ne bo več tako, prodano ne bo več »naše«. Najbrž mi kdo poreče: saj od tega itak ni bilo nič tvojega! No, resnici na ljubo, s certifikatom sem dobil nekaj delnic, kazalo je, da ne najslabših, a jih nisem pravočasno prodal in zdaj je od njih res ostalo le nekaj drobiža. Po mojem kljub temu ne kaže razmišljati tako, povsem zasebniško, kot to počnejo naše banke in očitno tudi del politike. Nekaj nacionalnega čuta bi pa vendar morali ohraniti! Ta prodaja tujcem pomeni namreč novo denacionalizacijo, to pot prehod slovenskega premoženja v tuje roke. Nam je res vseeno?