Ura brez pravih kazalcev (4)

Sem in tja se ji je zdelo, da ji je vseeno zanj, potem pa se je spremenilo vreme, prišla je jesen ter dolgi, samotni večeri in takrat bi dala vse, da bi ga imela ob sebi. Magari, da bi le ždel v svoji sobi, da bi čutila njegovo prisotnost in se bolje počutila.

»Veste, najhuje je bilo to, ker sem bila prepričana, da se mi godi krivica. Govorila sem si, da sem mu dala vse, kar sem imela, da sem plačevala zanj, da sem mu kupovala, kar se je spomnil, on pa vsega tega ni niti opazil. Živela sem v prepričanju, da so materialne dobrine, ki jih sama nisem bila nikoli deležna, »dokaz« ljubezni. A ni bilo tako, danes to dobro vem. Ne rečem, saj so mi prijateljice kdaj podrobile, da sem sama kriva, ker sem ga prepustila drugim ljudem, ko je bil še otrok, a sem ob slišanem le zamahnila z roko in jim, jezna in užaljena, obrnila hrbet. S sinom sva se občasno slišala in najini telefonski pogovori so bili zmeraj enaki: Kako si? Dobro. Ti gre v šoli? Gre. Si lačen? Nisem. Nikoli se nisva pogovarjala o čustvih, o tem, da ga pogrešam. Sanjalo se mi ni, kaj čuti on, kaj ima rad, s kom se druži. Nekoč mi je prišla v roke fotografija, na kateri je bil skupaj z Anito in Jankom. Objemali so se in se nečemu smejali. Videti so bili srečni in zadovoljni. Ne morem povedati, kako me je pogled na njihovo bližino pretresel, kako se me je dotaknil. Postala sem boleče nevoščljiva. Takrat sem spoznala, da lastnega otroka nikoli nisem imela. Da sem ga zgolj rodila, to pa je bilo tudi vse,« skrušeno pripoveduje Francka.

Čas pa je tekel, Karel si je našel dekle, se poročil in ko se je rodil prvi Franckin vnuk, je bila presrečna. Prosila je sina, če lahko pride na obisk, in malo je manjkalo, pa ji ne bi dovolil. Še danes se Francka ne more spomniti, kaj je rekla narobe, da je vzkipel in zarohnel, na srečo se je hitro pomiril in jo povabil.

Ni računala, da se bo nekaj neponovljivega zgodilo prav njej.

»Ne rečem, da sem videla veliko dojenčkov, nekaj sem jih pa le. A ko sem stala pred košaro, v kateri je ležal moj vnuk, se je v meni nekaj premaknilo. Bilo mi je, kot bi počil oklep okoli mojega srca. Popustile so zamere do lastnih staršev, ki sem jih dolga leta nosila v sebi, odplavilo je sovraštvo do moškega, ki mi je zaplodil Karla, odneslo je jezo, ki sem jo čutila do sebe in do lastnih slabosti, katerih ni bilo malo. S tresočimi rokami sem vzela v naročje malo bitjece in ga stisnila k sebi. Potem pa sem se, čez dolgo časa, ko sem ga pestovala, sesedla na tla in se razjokala. In nato se je zgodilo tisto, česar nisem pričakovala: sin je stopil k meni, me objel čez ramena, božal in tolažil, da bo še vse dobro, da ni tako hudo, kot se meni zdi. Ne morem povedati, kako sem bila srečna, ko se je to zgodilo. Snaha mi je potem postlala na kavču, tako da niti domov nisem šla,« razlaga Francka.

Na srečo je vnuk rasel, z njim pa tudi Franckina želja, da ga videva, crklja in z njim preživlja del svojega časa.

»Ko je otrok stegnil ročice, da gre k meni, me je prešinilo, da jih je podobno stegoval Karel, ko je videl Anito. Vest, ki je trkala na mojo dušo, je bila vedno glasnejša in me je postavljala na realna tla ob spoznanju, da sem bila zato, da sva s Karlom še danes na dveh različnih bregovih življenjske reke, tudi sama kriva. Ker nisem bila ob njem, ko me je potreboval, ker sem ga dala v druge roke takrat, ko bi ga morala stisniti k sebi. Vnuka nisem nikoli zasipavala z darili, ker snaha tega ni dovolila, mi je pa obilo sedel na kolenih in čebljal z menoj o vsem, kar je hotel. Občutek, da bo Anita za vse večne čase pri sinu na prvem mestu, ni ravno božajoč, a se z njim poskušam sprijazniti. Pridejo dnevi in tedni, ko kaj narobe zinem, pa me sin kaznuje s tem, da mi prepove obiske, a ga - čeprav sem strašno jezna nanj - vsaj razumem. Mogoče sem z leti postala precej čudaška, samosvoja, a se vsaj trudim biti človeška, ko sem z vnukom,« reče na koncu.

(Konec)