Ura brez pravih kazalcev (3)

Karla je nazaj domov pripeljala policija. Več kot deset dni se je skrival med že napol odraslimi fanti, ki so kradli iz avtomobilov, posedali po lokalih in kradli čas Bogu in sebi. Karla so z majhnimi nagradami pripravili do tega, da je hodil po kostanj v žerjavico. Oni pa so - sluteč nevarnost (beri: policijo), ždeli na varnem. Nekoč so mu, morda nalašč, dejali, da bo postal »pravi dedec«, če vlomi v avto župana. Verjetno pa je bilo tisto parkirišče pod nadzorom, Karla so ujeli in pridržali.

»Sredi noči je eden od policistov začel zvoniti na mojih vratih, mislila sem, da me bo kap. Odpeljal me je s seboj, a Karel me ni hotel niti pogledati. Vztrajal je, da gre k Janku in Aniti, ne z menoj. Ne vem, kako naj opišem tiste trenutke, ampak ob njegovih besedah me je začela grabiti jeza. Spomnila sem se, koliko denarja sem vsak mesec odštela onima dvema, da sta pazila nanj, obenem pa sem morala sama kupovati oblačila, potrebščine za šolo, na koncu pa se je izkazalo, da me lasten otrok ne mara! Res sem postala jezna. V meni je kar vrelo, in ko je potem, čez čas, Karel šel mimo mene, kot da me ne pozna, sem začela histerično tuliti, a mi ni dosti pomagalo. Eden od policistov je dejal, da to, kar je videl, »ni kar tako«, da bo zahteval, da težave razrešijo kje drugje kot na Centru za socialno delo. Pa jih niso, vsaj takoj ne, nemara bi bilo danes drugače, če bi se kolo časa zasukalo hitreje,« opisuje dogodke Francka in to z vso možno natančnostjo - od minute do minute.

Najbolj jo je žrlo, ker je bil Karel povsem normalen in lušten fant, če je le ni videl kje blizu sebe. Redno je hodil v šolo, bil celo odličen pri nekaterih predmetih, in ko je prinesla denar zanj, so ji povedali, da boljšega otroka ne bi mogli imeti.

Francko so fičniki, ki se jim je morala vsak mesec odpovedovati, strašno žrli in vsakič, ko jih je dala od sebe, se ji je zdelo, da se ji godi krivica, da to ni prav. Malo je že pozabila, kaj vse se je dogajalo, ko je bil Karel pri njej, spet je začela razmišljati, da bi bilo lepo in tudi prav, če vnovič zaživita pod isto streho. Tisto leto se je vnovič preselila, kolikokrat po vrsti že, ni več štela, imela je lepo stanovanje, sončno, pa tudi za Karla bi se našla sobica. A za njene prošnje ni hotel niti slišati.

Bo že, bo že, so jo tolažili vsi po vrsti. Čas pa je tekel, Karel se je vpisal v srednjo šolo, a se je raje vozil trideset in še malo kilometrov dlje, kot pa da bi živel pri njej.

»Potem pa je šla 'moja' socialna delavka v pokoj, nadomestila jo je druga, ki pa je na naše težave gledala s povsem novimi očmi. Vztrajala je, da otrok sodi k mami, zato je pritisnila na vse soudeležene, da so na koncu popustili in Karel se je vnovič moral vrniti domov. Takrat je bil že najstnik, visok skoraj 185 cm, nenehno skuštran, a lep fant. Ko sem ga zagledala pred seboj, se mi je zdelo, da vidim tujca. Povešal je pogled in vse, kar je bil sposoben reči, je bilo, da bom že videla hudiča, da bo tudi on enkrat polnoleten, potem pa se bo vsem, ki so grdo delali z njim, maščeval. Hotela sem ga objeti, pa me je grobo odrinil, se zaklenil v svojo sobo in ga ni bilo več na spregled. Tisto leto, ko je bil pri meni, je ponavljal razred, začel je kaditi, preklinjati. Živela sva skupaj, jaz sem se ga na neki način bala, on me je ignoriral. Vedela sem, da se pogosto vrača k Janku in Aniti, a sem molčala. Kadar je izginil, sem slutila, da je spet pri njima, a nisem nič rekla. Pri vsaki plači sem mu morala pustiti na mizi žepnino, vzel jo je, a brez zahvale ali česa podobnega. Na večer pred osemnajstim rojstnim dnem je začel zlagati v potovalko osebne stvari. Vedela sem, kaj to pomeni. Tišina, ki je bila sestavni del najinega skupnega življenja, je bila tako moreča in grozljiva, da se mi je pri srcu oddahnilo, ker je hotel oditi. Vseeno je prišel v kuhinjo, me pogledal in mi rekel, da je napočil čas za njegovo svobodo. Da sem mu naredila toliko hudega, da mi tega ne bo nikoli odpustil. Da sem slab človek, egoističen, da vidim samo sebe. Da me ne marajo niti drugi, da vsak, ki je z menoj, takoj zbeži stran. Prijel je za ročaj potovalke, ni mi dal niti roke, kar pustil me je, ko sem se sesedla na stol. Veste, tisto noč in še kakšno za njo, nisem spala. Razmišljala sem o sebi in o njegovih besedah. Takrat mi sploh še ni bilo jasno, kaj sem naredila narobe. Dopovedovala sem si, da so mi sina pokvarili in naščuvali proti meni drugi. Da on ni tak. Da tudi jaz nisem taka, kot sem slišala govoriti njega. Darilo, ki sem ga imela pripravljenega zanj, sem vrgla v smeti. Jezna in razočarana. A s tem zgodbe še ni bilo konec, še ne …«

(Konec prihodnjič)