Z zvezdo je križ

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 30. september 2012 / 06:00

Če bi Slovenijo obiskali prišleki iz kakega drugega sveta, bi ob pogledu na slovensko politično sceno morda pomislili, da smo v tej lepi deželi dve vrsti ljudje. Eni se zbirajo pod rdečo zvezdo, drugi pa pod črnim križem. V nekem smislu je res tako, ločitev duhov je povsem oživela in je huda kot že dolgo ne, a to sploh ni glavni problem. Zbiranja in manifestiranja pod različnimi simboli so le fasada. Glavna vprašanja so tista, ki zadevajo preživetje tega razdeljenega naroda: kaj in kako bomo delali, od česa živeli in kako preživeli? Če bomo našli dobre odgovore na ta življenjska vprašanja, potem tudi simboli ne bodo nikakršen problem. Naši ljudje bi se morali bolj opreti na lastno delavnost in podjetnost - to sta lastnosti, ki naj bi imeli v kapitalizmu in političnem pluralizmu prosto pot do uveljavitve. No, marsikaj mora k ustvarjanju ugodnih pogojev za razvoj prispevati tudi vlada, ki trdi, da počne prav to. Ji tudi uspeva?

Tudi če bi ji, bi se rezultati težko opazili, saj jih vse bolj prekriva ideološka dimna zavesa. Vladni partnerji so se v koalicijski pogodbi zavezali, da ne bodo odpirali novih oziroma starih ideoloških front. A se zdi, da SDS in N.Si brez tega ne moreta, ideologija je gorivo, ki ju poganja. Predsednik vlade in njegov ožji štab sta bila tista, ki sta preimenovala vojašnico Franca Rozmana Staneta, znižala borčevske in vojaške pokojnine, onemogočila udeležbo partizanskih praporov na proslavi državnosti, pa govor zgodovinarja Jožeta Pirjevca pri Ruski kapelici pod Vršičem … Zdaj je že očitno, da se ti udarci vračajo, kot bumerang. Najprej se je to povratno dejstvo izkazalo, ko so zborovalci na proslavi v spomin bazoviškim žrtvam fašizma izžvižgali ministrico Ljudmilo Novak. Na nedavni koprski proslavi 65. obletnice vrnitve Primorske k matični domovini pa je bilo dobesedno vse rdeče. Predsedniku vlade so nekateri očitali neudeležbo, a on je kot človek z močnim političnim instinktom dobro začutil, da tam nima kaj iskati; če bi slučajno prišel, zna biti, da ga ne bi samo izžvižgali, ampak bi ga vrgli v morje …

Ko so zgodovinarja in gorenjskega rojaka Jožeta Dežmana, ki je tudi sam opravil pot iz rdečega v črno in jo nadvse dobro pozna, vprašali za komentar teh dogajanj, je suvereno in hladno odgovoril, da ne ve, kaj je sploh posebnega, če se zbere nekaj tisoč ljudi. Na srečanju mladih v Stični in na vsakem večjem romanju k Mariji Pomagaj na Brezjah se zbere še več ljudi kot na »titofilnem obredju« v Dražgošah, pa se zaradi tega nihče ne razburja. In po svoje ima naš Jože prav. Naj se zbira in manifestira vsak pod svojim praporom, komur je sploh kaj do tega, večini tako ali tako ni. Problem je v tem in to dobro vesta oba zgodovinarja z imenom Jože, Pirjevec in Dežman, da se ideološko razgreti in zmanipulirani ljudje v hudih časih lahko spravijo drug na drugega še drugače kot le z besedami. Zlasti, če jih k temu nagovorijo razni drugi in drugače vplivni Jožeti. Kakršni so, denimo, v minulem stoletju bili Joseph Goebbels, Josip Visarionovič, Josip Broz …

Prav zato je zdaj tem bolj potrebno in pomembno, da se še bolj angažirajo vsi ljudje dobre volje, vsi, ki lahko dejavno pripomorejo k spremembam na vseh področjih družbenega življenja, zlasti na gospodarskem, pa tudi na socialnem, političnem in duhovnem. Z izboljšanjem razmer in odnosov na vseh teh področjih bodo zborovanja in negodovanja pod simboli naših delitev še manj pomembna, postala bodo čisto navadna folklora. Z zvezdo je bil pa tako ali tako zmeraj križ …