Poslušalci mi dajo energijo

Saša Zadnik si življenja ne predstavlja brez dela na radiu.

Osemindvajsetletna Škofjeločanka zadnjih pet mesecev dela družbo poslušalcem Radia Sora, pred tem pa je sedem let radijske izkušnje nabirala na zdaj že ukinjenem Radiu Belvi in nato na ljubljanskem Radiu Antena. Sodelovanje s to radijsko postajo je pred kratkim prekinila, saj je vožnja v prestolnico Saši, sicer mamici danes 16-mesečne hčerke, vzela precej časa, poleg tega pa so ji ponudili še vodenje večernih terminov, zaradi česar bi z malo Žano preživela še manj časa.

Vsekakor pa Saša ostaja zvesta domačemu Radiu Sora; njegovim poslušalcem dela družbo ob ponedeljkih in torkih popoldne. Čeprav ima precej radijskih izkušenj, pa začetki na tej radijski postaji zanjo niso bili lahki. »Prepričana sem bila, da ne bo nobenih težav, jezik mi teče, ko sem pa prvič sedla za radijski mikrofon, me je pa imelo, da bi kar vstala in šla domov. (smeh) Koncept je na Sori povsem drugačen kot na komercialnih radijskih postajah, kjer sem delala prej. Na Belviju in Anteni je bilo vse skupaj precej bolj sproščeno in živahno, delali smo za mlade poslušalce, na Sori je potrebno precej več resnosti. Najprej te doletijo osmrtnice, in zame, ki sem po naravi zelo nasmejana in energična, je bil to šok. Tudi informativna oddaja Dober dan, Gorenjska zahteva resnost, gre za dvajset minut branja v živo. Ko sem odvodila prvo, sem se tresla, imela sem povsem suha usta, nič nisem vedela. Če bi jo zdajle še enkrat poslušala, bi verjetno pomislila: 'živa sramota'. (smeh) Upala sem tudi, da bomo kakšne stvari posneli vnaprej, tako kot na komercialnih radiih, a gre na Sori vse v živo. V studiu je še tehnik, česar doslej nisem bila vajena, vedno sem sama poskrbela za glasbo …,« je Saša naštevala razlike.

Pri radijskem delu jo najbolj pritegne stik s poslušalci. »Včasih pridem v službo utrujena, slabe volje, ko pa po osmrtnicah začnem sprejemati klice poslušalcev, se mi razpoloženje takoj popravi. Namenijo mi kakšno spodbudno besedo, dajo mi prav posebno energijo. Tudi ko si bom našla redno službo, upam, da bom lahko še naprej delala na radiu. Za dušo,« si želi mlada moderatorka.

Saša si je sicer od nekdaj želela delati na radiu. Kot osnovnošolka je vodila šolski radio, pri rosnih trinajstih letih pa se je že odpravila na avdicijo na Radio Sora. »Nisem imela splošne razgledanosti, niti si nisem predstavljala, kako je videti avdicija. Zdrdrala sem oglas, komaj sem ga znala prebrati in razumljivo me niso sprejeli. Upam samo, da sodelavci ne bodo kdaj v arhivu naši tega posnetka,« v smehu pravi Saša. V prihodnje si, je še dodala, želi najti redno službo, ob kateri bo imela dovolj časa za hčerko, in zaključiti študij turizma.