Slovenec in Hrvat med Japonci oziroma Kitajci

Na otok Senkaku ali Diayou v zahodno japonskem ali vzhodno kitajskem morju, kakor se pač vzame, sta se včeraj izkrcala tudi Črtomir Janežič in Domagoj Kitarović.

Medtem ko se Kitajci in Japonci prepirajo, čigav je otok Senkaku ali Diayou, kakor se pač vzame, in se tako v Pekingu kot v Tokiu razvnemajo nacionalistične strasti, češ čigavo je otočje, sta velika prijatelja iz mladosti, dolga leta sta skupaj vsak s svojimi s starši hodila na morje v Martinščico na Cresu, Črtomir Janežič iz Ljubljane in Domagoj Kitarović iz Zagreba, na otoku kupila en hektar zemlje. Kako jima je to uspelo, če pa vemo, da je družina Kurihara tri otoke v arhipelagu Senkaku ali Diayou, kakor se pač vzame, za 26 milijonov dolarjev prodala japonski vladi, smo povprašali kar oba fanta Črtomira in Domagoja. Ekskluzivno.

»Poglejte, kaj naj rečem, midva z Domitom (skrajšano od Domagoj) sva že dolgo najboljša prijatelja. In od nekdaj sva si želela imeti nek svoj miren kotiček na tej zemeljski obli, kjer bova lahko v miru razvijala svojo dejavnost in ne bova odvisna od aktualne politike, niti slovenske niti hrvaške. Tako sva se odločila, da od družine Kurihara, še preden so se dogovorili z njihovo vlado, na otočju kupiva hektar zemlje za 16 tisoč evrov (112.000 kun). In zdaj sva skupaj s še nekaj prijatelji prišla na najino zemljo zapičit tudi zastavi,« nam je povedal Črtomir. »Čuj, kak da vam kažem, kak sem videl na televiziji, kak se Japanci i Kinezi grebu za ono brdašce od kamena in buše skalu, da bi tamo stavili svoju banderu, smo se i mi s Črtekom (skrajšano od Črtomir) ubacili u čamac in išli na našu zemlju, da podignemo naše bandere,« je povedal Domagoj in potrdil: »Sad smu došli sim i moramo potražit tamo gde je kamen najtanji, da izbušimo rupicu za našu banderu.«

Povprašali smo jih tudi, čemu jima bo ta zemlja, ali bolje rečeno kamen, pa sta povedala, da bosta na njej gojila prave makedonske paprike. Povedala sta še, da sta dolga leta v laboratoriju razvijala papriko, ki bi dajala okus, ki je najbližji posameznemu narodu, kar je še posebej pomembno pri odpiranju novih tržišč za ta rdeč podolgovat proizvod. Letos spomladi jima je uspelo. Če Japonec ugrizne v papriko, ima pri tem občutek, kot da je svoj najljubši suši, če v papriko zagrize Kitajec, pa se mu bo zazdelo, da je fino zapečeno pekinško raco. V ti dve državi namreč nameravata v prvem zamahu največ izvoziti.