Spoštujejo ga in občudujejo

Darko Đurić iz Podbrezij se je s paraolimpijskih iger v Londonu vrnil s sijajnimi dosežki: štirikrat je plaval v finalu, dosegel četrto, dve peti in šesto mesto ter dvakrat popravil svetovni rekord na 50 metrov delfin.

»Darkove nastope v Londonu smo prek interneta ves čas spremljali in navijali zanj. Veseli smo zanj, da mu je uspelo več, kot smo vsi skupaj pričakovali,« je povedala njegova krušna mati Veronika Debeljak.

Danes 23-letni Darko, rojen brez obeh nog in ene roke, je od svojega drugega leta starosti rejenec pri družini Debeljak v Pobrezjah, kjer je odraščal skupaj z domačimi otroki Mojco, Ano, Tomažem in Markom. Danes je družina večja še za vnuka Zalo in Lovra. Vsi so srečni zaradi njegovega uspeha, krušni oče Milan Debeljak pa pravi: »Vedeli smo, kam Darko sodi in kje ima možnosti. Največ nam pomeni, da je on srečen in da je uspehe dosegel na olimpijskih igrah, ki imajo med športnimi dogodki največji pomen. Lepo je tudi, da invalidski šport pridobiva na pomenu in da se zavest o tem stopnjuje. V Londonu je bilo to še posebej opazno: z obema slovesnostima, s pozornostjo do športnikov invalidov na športnih prizoriščih in na ulicah, z dejstvom, da je ves London živel z igrami.« Temu pritrdi tudi Darko, češ da so gledalci ustvarili posebno atmosfero s srčnim spodbujanjem vseh, ne le svojih tekmovalcev, kar daje vedeti, da se odnos do invalidskega športa spreminja.

Darko Đurić je ljubitelj športa od malega. Z vrstniki je na vaškem igrišču rad igral nogomet in košarko, še danes z njimi pogosto meče na koš. Nekaj časa se je ukvarjal s sedečo odbojko, potem pa je »odkril« plavanje. O občutkih, ki navdajajo športnike na olimpijskih igrah, je slišal od olimpijca iz Pekinga Dejana Fabčiča. Pred štirimi leti je tudi sam začel plavati, sistematično pa leta 2010 pod okriljem trenerja in borca za boljši položaj invalidskega športa dr. Boruta Štrumblja s fakultete za šport. Trenira tudi v Plavalnem klubu Gorenjska banka v Radovljici, kjer je njegov trener trenutno Matej Globočnik. Z uvrstitvijo na paraolimpijske igre so se mu uresničile sanje, kar pa je tam dosegel, je močno preseglo njegove zastavljene cilje. Ne le dvakrat, kot je načrtoval, štirikrat se je uvrstil v finale, popravil osebne rekorde in v svoji disciplini 50 metrov delfin osvojil svetovni rekord. »Še lahko napredujem,« pravi paraolimpijec in kot dolgoročni cilj napoveduje olimpiado v Riu, kjer se bo trudil poseči po medalji. A pred tem so še sprotni cilji, prihodnje leto svetovno prvenstvo v krakih bazenih v Kanadi. Kaj pa življenjski cilji? Darko je realen: končati fakulteto (študira poslovne vede na katoliškem inštitutu), dobiti službo, zaživeti samostojno … Realno sprejema tudi svojo invalidnost. Preprosto sprejel se je takšnega, kot je, in sprejeli so ga tudi drugi. Dobro popotnico za življenje je dobil v svoji družini. »Lepše se mi ne bi moglo izteči, kot to, da sem prišel v Podbrezje, k Debeljakovim,« poudarja pozitivno izkušnjo svojega rejništva.

Poleg družine pa se uspeha svojega sovaščana, ki presega meje svojega telesa in dokazuje moč svojega duha, veselijo tudi Podbrežani. Milan Debeljak pravi, da imajo Podbrezje več imenitnih športnikov, ampak tako lepo, kot so ob vrnitvi iz Londona sprejeli Darka, niso še nikogar. »Samo Podbrežani znajo narediti tak sprejem,« je vesel Darko. »Hvaležen sem jim za podporo. Še bolj z veseljem se lahko posvetim svojim ciljem, ko vidim, da sem opažen.«

Na brniškem letališču so Darka navdušeno pričakali vaščani Podbrezij, eden od njih je tudi Albin Golba, ki je kot podžupan zastopal tudi občino Naklo. Združila so se podbreška društva, ki mu danes popoldne doma pripravljajo še en sprejem. Organizator Jernej Jeglič poudari, da svojemu olimpijcu na ta način dajejo darilo. O Darku pa: »Za športnike s telesnimi ovirami je potrebno še več motivacije, truda, fizičnih in psihičnih naporov, zrelosti pri odločitvah. Zato smo Darkovih športnih dosežkov in tudi življenjskih uspehov, ki pomagajo pri rasti njegove osebnosti, vsi zelo veseli.« Robi Markič pa dodaja: »O Darku, ki sem mu sovaščan, prijatelj, navijač, podpornik, lahko govorim samo čustveno. Marsikdo popolnoma zdrav in brez ovir ne zmore tega, kar je dosegel on. Kar koža se mi naježi ob tem. Naučil se je voziti avto, ukvarjal se je s športom, si postavil za cilj paraolimpijske igre in sedaj na njih dosegel sijajne rezultate … Zaradi vsega tega ga spoštujem in občudujem.« Janez Pirih, poveljnik PGD Podbrezje, pa pove, da je Darko že od otroštva član gasilskega društva, da so veseli njegovega sodelovanja in da je kljub študiju in treningom še vedno veliko prisoten pri njihovih dejavnostih.