Slike, ki so zgodbe

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 15. september 2012 / 06:00

V galeriji Kranjske hiše je na ogled razstava akademske slikarke mlajše generacije Brine Torkar.

Ne le v gledanje, aktualna slikarska razstava v galeriji Kranjske hiše z naslovom Dekle je po vodo šlo nam je tokrat ponujena tudi v branje. Akademska slikarka mlajše generacije Brina Torkar, sicer po rodu Jeseničanka, nam s svojim izborom slik pripoveduje zgodbe, v katerih razgalja tako svoja osebna doživetja kot njene poglede na svet, ki nas obkroža. Oziroma kot je zapisal poznavalec njenega dela, umetnostni zgodovinar Boštjan Soklič: »Pripoveduje univerzalne zgodbe o zavesti, ki svet osmišlja in mu daje obliko. Kot občutljiva, a konstruktivna vizualna umetnica se Brina Torkar intenzivno odziva na različne zunanje dražljaje, vodilna načela pa jo usmerjajo v vedno nova opazovanja in upodabljanja pojavnosti, oziroma tistega njenega segmenta, ki jo najbolj intrigira in privlači.«

Brina Torkar se predstav­lja predvsem s platni večjih formatov. »Razstava je na neki način retrospektivna, saj gre za dela, ki so povsem nova, nekatera pa so bila že razstavljena ali so iz časa študija. V tej različnosti se vidi, kako sem v posameznih obdobjih odpirala različna vrata ali izhode in vselej iskala nek svoj eros,« je povedala Brina Torkar in dodala, da je pravzaprav vsaka njena slika neka zgodba iz življenja. Osrednja slika na primer, ki je dala tudi naslov razstavi, je vezana na njen odhod v Indijo, kjer je spoznavala del njenega drugega sorodstva po očetu Indijcu. Figure na njenih slikah so obrnjene navznoter. »Ker grem v notranjost človeka, hočem povedati več. Hkrati pa si s sliko na neki način tudi potrjujem ali celo krepim, kar si sama želim.«

Avtorica je pri tem smela v svojem likovnem izrazu, ki je seveda povezan z njenimi pripovedmi. »Vse je odvisno od tematsko izbranih predstavnih elementov, s katerimi slikarka vzpostavlja večplasten, izredno barvit kontekst, v katerem antropomorfni povzetki človeških bitij nimajo prednosti, ampak imajo vse slikovne plasti enako vrednost,« je zapisal njen profesor Emerik Bernard. »Moja inspiracija so ljudje, osebnosti, ki jih srečujem v svojem življenju in imajo v sebi žlahtno plemenitost. Ne z željo, da bi izobraževali, ampak z inspiracijo, da bi vsi mi delovali tako, da bi bil svet boljši.«