V bojnih indijanskih barvah

Nekdanji kamnolomi okre so tako rekoč v mestu samem. Sentier des Ocres (kar bi pomenilo sledi okre ali pa okrine steze recimo) so nedvomno prva znamenitost Roussillona, saj na turističnih prospektih poleg čudovite vedute mesta na skali vselej vabijo predvsem fotografije raznobarvnih klifov, zašiljenih skal iz nekdanjih kamnolomov. Parkirišče je pred vhodom v mesto, eno pa tudi sredi njega, a je treba imeti kar srečo, da tam najdete prosto mesto. Nekaj sto metrov in že ste pri vhodu v kamnolome. Vstopnice niso drage, zgolj 2,5 evra, za otroke pod desetimi leti, ki bodo, kot smo sami kasneje spoznali, v tem naravnem muzeju najbolj uživali, pa je vstop brezplačen. Mi smo vstopili s skupinskimi vstopnicami za 7 evrov, ki so predhodno veljale tudi za konservatorij.

Ko se od vhodnih vrat spustite navzdol, se lahko odločite za dve poti. Krajša vam bo vzela okrog pol ure, daljša pa uro. Če se boste med obarvanimi vršaci počutili tako dobro, kot smo se mi, se bo vaš čas obiska nekoliko podaljšal. Izbrali smo krajšo, približno kilometer dolgo pot, ki je primerno označena s tablami, na katerih lahko tudi v angleščini preberemo o zanimivostih na temo okre, o geoloških podrobnostih njenega nastanka, o dvestoletni zgodovini tega velikega dnevnega kopa … Včasih se je reklo, da je nekaj lepo kot na razglednici, kamnolom v živo je še mnogo lepši. Med borovci in njim podobnimi iglavci v nebo štrlijo špičaste skale različnih barvnih spektrov od bele in rumene, preko oranžne, rdeče do okraste in rjave…, ki jih počasi najeda erozija. Kadar je vreme lepo in suho, boste lahko s podplati zabredli v čudoviti raznobarvni prah, skoraj ga ni otroka, ki se po telesu ne bi namazal v bojne barve. Kot kakšna indijanca sta okrog hodila tudi Zala Julija in Bor in z veseljem »strašila« nas starejše. Menda je to čudo narave začelo nastajati pred 110 milijoni let, ko je iz Provanse počasi začelo odtekati morje, seveda pa sta to, kar smo si ogledovali mi, izklesala tudi veter in človekova roka. Simpatično je tudi samo mesto z majhnimi ozkimi ulicami, hiše pa so, res čudno, mar ne, obarvane v enake barvne odtenke, ki jih boste videli v kamnolomu. In pogled z romanske cerkve po pokrajini Vaucluse je sanjski.