Če v gatah vidiš umetnost ...

Komedija absurda Sen italijanskega dramatika Enrica Luttmanna, v režiji Mateje Koležnik in izvedbi ansambla Prešernovega gledališča, je v soboto navdušila premierno občinstvo.

Ko sem v soboto odhajal iz dvorane, sem se spomnil na ugodje, ki sem ga ob prvi premieri sezone občutil v preteklem letu, ki so ga v Prešernovem gledališču začeli s predstavo Proti severnemu vetru. Ta je ob »maturantski« Limonadi Slovenici kasneje zbrala največ ponovitev, kot lahko preberemo v pregledu pretekle sezone, ki je že po tradiciji dodan v prvo letošnjo knjižico k predstavi. Krstna slovenska uprizoritev absurdne komedije Sen ima nedvomno podobne nastavke na poti v novo sezono.

Antonio (igra ga Matjaž Višnar) nekoliko neudobno spi, vsaj navzven deluje, da spi, sredi galerije v vreči, ki je postavljena pred umetnino. To je umetnica (Darja Reichman) naslovila Eksistencialna praznina, varnostnik (Peter Musevski) in varnostnica (Vesna Slapar), ki v razstavljenem sicer prepoznavata običajne gate, majico in štumf, pa razmišljata, kaj narediti s »spečim«. Ob tem kličeta doktorja (Boruta Veselka) iz dvorane, pa spečega ženo (Vesna Jevnikar), naj pride ponj, ta pa tudi sina (Miha Rodman), ki je tako kot doktor sredi predstave v gledališču … Hkrati umetnica organizira rop umetnin, saj bodo slednje tako dobile na vrednosti. Med akterji na odru vseskozi potekajo iskrivi in duhoviti dialogi, ki so kakopak vseskozi na meji med logičnim in absurdnim. Humor in odlična igra, v prvi vrsti obeh osrednjih likov, varnostnikov Slaparjeve in Musevskega, prav tako pa tudi ostalega ansambla, gledalca ob sproščenem spremljanju dogajanja na odru hkrati navdihuje tudi k iskanju bistva predstavitve – v čem je 'keč' oziroma zakaj v predstavi pravzaprav gre.

Zgodba je namreč le zunanji okvir avtorjevega razmišljanja na temo umetnosti. Jo razumemo, ali je umetnost to, kar vidimo, ali neko stvar za umetnino naredi to, kako razmišljamo ob tem. Avtor želi povedati, da ima vsak človek pravico in dolžnost, da sam iskreno pogleda umetniško delo in mu pusti, da ga to po svoje nagovori oziroma se ga sploh ne dotakne. Tako je tudi z razobešenimi gatami oziroma z Eksistencialno praznino.

Dandanašnji še posebej aktualno duhovito in hkrati poglobljeno besedilo je izvrstno prevedel Janko Petrovec, ob nepretencioznih, a hkrati zelo opaznih, »na kožo« posameznih likov pisanih kostumskih kreacijah Alana Hranitelja ter v galerijsko prepričljivi scenografiji Iva Knezovića smo bili tudi tokrat priča pričakovano odlični režijski moči Mateje Koležnik. Prepričan sem, da bo Sen ena letošnjih kranjskih uspešnic. In kot razmišljata varnostnika: »Če gledaš nekaj in v tem vidiš umetnost, potem to je umetnost.« Čeprav gre samo za gate.