Zovem se Adnan

Ne, ni pomota. Še vedno pišem v slovenskem jeziku. Napišem, kar vidim. Kar nekaj otrok iz drugih držav se je pridružilo našim otrokom v šolskih klopeh. Povsem takšni so kot vsi otroci. Radovedni, živahni, nagajivi, sramežljivi, plahi, različni, iz vseh vetrov. Občudujem njihove starše ter njih same, ki so prišli v obljubljeno deželo, kjer jim bo boljše. Saj ne upam niti pomisliti na vse zgodbe o neplačanem delu. Naj verjamejo v sanje. Bolj kot mi poznajo razliko med tem, da imaš in da nimaš. Vedno bolj smo si enaki. Tudi mi se vse večkrat oziramo za obljubljeno deželo. Jo bomo poiskali tako kot oni? Kdo nas bo sprejel, počakal, gostil, pomagal? Kdo pomaga njim? Koga vidijo v nas, ko nas srečajo? Na koga se lahko zanesejo, ko je težko? Česa jih je strah? S katero mislijo zaspijo? Koliko našega prvinskega strahu začutijo? Koliko prijaznosti so deležni? Znamo biti gostoljubni? Ničesar nam ne jemljejo. Delajo dela, ki jih mi ne maramo. Praznujejo praznike, ki jih mi ne poznamo. Kuhajo jedi, ki dobro dišijo. Otroke vpišejo v šolo in jih spodbujajo. Da se navadijo. Da se potrudijo. Da se prilagodijo. Da se pomešajo. Le če jim dovolimo. Otrokom gre to lažje od srca kot odraslim. Mi pomislimo pri priseljencih na druge stvari kot otroci. Ne zastrupljajmo otroškega sveta z našimi slaboumnimi pripombami o drugih narodih. Naredimo kaj koristnega. Naučimo naše otroke nekaj besed v tujem jeziku, ponudimo pomoč, nasmehnimo se in nagovorimo prišleke. V knjižnici imajo čudovite knjige z naslovi: Prihajam iz Bosne. Prihajam iz Kitajske. Prihajam iz ... Pokažimo otrokom, da je svet velik, veliko večji od našega vrta. Danes smo brali pesmi Neže Maurer, ki so prevedene v hrvaški jezik. Že v slovenskem jeziku so lepe in ne boste verjeli, kako čudovito zvenijo v hrvaškem. O očetu Javorju govorijo, o mogočnem drevesu, ki je hrepenelo po morju. Podarjam vam košček, ki naj vas spomni na vaše sanje. »Čežnja je strašššna stvar … drhtali so listovi i otrgnuti u daljinu hitali sa grana. Znao sam: nikada neče stići do svojih željenih strana. Hrepenenje je strašššna stvar … so drhteli listi, se trgali z vej in hiteli v dalj. Vedel sem: Nikdar ne pridejo do obal.« Dragi priseljenci, čestitam vam za vaše hrepenenje. Želim vam, da dosežete svoje obale.