Zdaj je čas za umetnost

Uvodna premiera nove sezone Prešernovega gledališča bo prva slovenska uprizoritev besedila Sen, avtorja italijanskega dramatika Enrica Luttmanna.

Predstavo Sen, ki jo bodo danes zvečer uprizorili v Prešernovem gledališču, je avtor Enrico Luttmann, sicer po rodu Tržačan, napisal konec devetdesetih let. Šolan dramski igralec je po nekajletnih igralskih izkušnjah svojo umetniško pot nadaljeval kot avtor izvirnih dramskih del, odrskih priredb, scenarijev za televizijske nadaljevanke, v domovini pa ga poznajo tudi kot prevajalca dramskih besedil iz angleščine. Komedijo absurda, kot bi žanrsko lahko opredelili besedilo Sen, je za kranjsko predstavo prevedel Janko Petrovec, režirala Mateja Koležnik, v njej pa igra skoraj celoten ansambel Prešernovega gledališča.

Prihajate iz Trsta in verjamem, da ste pogosto potovali tudi v Slovenijo, mar tokrat prvič kot avtor besedila, ki bo uprizorjeno v Sloveniji?

»Drži, v Sloveniji bo tokrat prvič uprizorjena kakšna moja igra. Pri vas sem bil že neštetokrat, v zadnjih letih sicer bolj poredko. Kljub temu, da sem še vedno Tržačan, namreč zdaj živim v Rimu.«

Poznate slovensko umetniško produkcijo v Trstu in tamkajšnje Slovensko stalno gledališče?

»Seveda poznam gledališče, ki je v Trstu zelo priznano, nisem pa na tekočem z njihovim repertoarjem. Imam prijatelje med igralci kot Niklo Petruško Panzion in Janka Petrovca.«

Ste že spoznali kranjsko igralsko ekipo?

»Že maja sem se prvič srečal z režiserko Matejo Koležnik, kasneje pa sem bil navzoč tudi na bralnih vajah …«

Slovenski jezik je …

»… čudovit. Lepo zveni, čeprav seveda nisem razumel nič.«

Kako ste sprejeli željo Prešernovega gledališča, da uprizori vaše besedilo? Gre za majhno, a s svojim repertoarjem zelo ambiciozno gledališče.

»Ponosen sem, da so izbrali mojo igro. Vedno je dobro, če koga zanima tvoje besedilo, ko gre za pobudo iz tujine, še toliko bolj. Besedilo ni povezano samo z Italijo, je univerzalno in vsak na svetu lahko razume, za kaj gre v njem.«

Kje ste črpali osnovno idejo zanj? Nekoga, ki spi pred instalacijo v galeriji moderne umetnosti. Je vplivala bližina Benetk in tamkajšnji grafični bienale?

»Imate prav. Neka spodbuda za Sen je bila zagotovo scena iz filma, v katerem igrata Alberto Sordi in Anna Longhi. Kot mož in žena obiščeta bienale. V trenutku ona utrujena sede na stol ob neki visoki zeleni rastlini v koritu, on pa gre po vodo. Ljudje, ki gredo mimo, misleč, da gre za umetniško instalacijo, slikajo gospo, ki sproščeno sedi na stolu z vsemi štirimi od sebe, in komentirajo, to je čudovito, izjemno, kakšna mojstrovina … Scena je zelo smešna. A v besedilu ne gre toliko za to, kaj je in kaj ni umetnost. Danes spečeš pito in si umetnik. Kritiki so tisti, ki imajo moč, da odločajo, kaj umetnost je in kaj ni. Oni izbirajo. Povprečni ljudje grejo v galerijo, gledajo umetnino, a je ne razumejo. Vidijo zunanjo podobo dela in rečejo zanimivo. To je tudi vse.«

Režiserka Koležnikova je dejala, da v vašem besedilu odgovor lahko najdejo tako umetniki kot civilizacija nasploh. V kriznih časih pozabljamo, da je umetnost tista, ki širi človekov horizont, in da je civilizacija, ki umetnost odriva v področje nepotrebnega luksuza, barbarska.

»Živim v državi, ki ima veliko umetniških mojstrovin iz preteklosti, muzeji sodobne umetnosti pa so redki. Umetnost seveda je pomembna. Želim povedati, da je za umetnost potrebno imeti oči odprte. Umetnost ni odgovor, ampak je iskanje, je vprašanje … Dejstvo pa je, da je umetnost vedno dobra in nikoli nekaj slabega. Pomembno je, kako umetnost deluje na človeka, kako se obrača nanj in ga dela dobrega. Hkrati pa ni dovolj, da umetnost samo »posnamemo« kot nekaj, kar smo videli, vključiti se moramo s svojimi emocijami, kot posamezniki v celoti. Ampak danes ljudje nočejo videti ničesar, hočejo zapravljati denar, kupovati iPade, iPhone, kupiti karkoli in potem imajo, a ne čutijo. Da bi čutili umetnost, morate biti svobodni, ne sme vas biti strah.«

Je v času boja za preživetje in krize vrednot to mogoče?

»Zdaj je pravi čas za umetnost. Zdaj jo potrebujemo. Ne denar, biti ustvarjalen, delati stvari, to je izhod … Če bomo dopustili, da bo prevladal strah, potem se nam ne piše dobro. V zgodovini se je to že dogajalo.«

Kaj pričakujete od kranjske uprizoritve Sna?

(nekoliko sramežljivo) »Velik uspeh seveda.«