Več obrazov suše

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. avgust 2012 / 06:00

Če bi se vprašali, kaj poleg že minule olimpijade najbolj zaznamuje letošnje poletje, bi bil najbolj pravi odgovor, da je to suša. V mislih imam seveda predvsem tiste vrste suše, ki so navezane na pomanjkanje vode. Dolgo že ni bilo obilnejših padavin, zaloge podtalnice so skoraj pošle in so nižje kot kadarkoli prej. Škoda je največja v kmetijstvu, prizadete so mnoge domačije in cela naselja. Še daljše obdobje brez padavin smo imeli poleti 2003, a takrat posledice niso bile tako hude, ker so bile zaloge podtalnice večje. V zadnjih desetih letih smo priča dejstvu, da je poletnih padavin vse manj, očitno gre res za posledico podnebnih sprememb. Če bodo jeseni spet kaki katastrofalni nalivi in povodnji, to tega sušnega dejstva ne bo zanikalo, ampak kvečjemu potrdilo. Prvo gre z drugim: enkrat premalo, enkrat preveč padavin, ekstremi se stikajo.

Pred zadnjimi leti, med katerimi izrazito izstopata 2003 in 2012, suša v večini slovenskih dežel res ni bila problem. O tem po svoje priča tudi dejstvo, da Enciklopedija Slovenije samostojnega gesla suša sploh nima, tudi Slovenski etnološki leksikon ga ne pozna. Slovar slovenskega knjižnega jezika pa sušo razloži kot »stanje zelo majhne vlage v zemlji zaradi dolgotrajnega pomanjkanja padavin«. Takšno stanje za Slovence do naših let očitno ni bilo vprašljivo. Ljudsko izročilo priča, da je bil večji problem tista suša, ki se izkazuje v suhem grlu, ko slednje kliče po pijači - a ne po vodi, ta še za v čevelj ni dobra, ampak po kaki bolj žlahtni kapljici, zlasti po vinu in pivu. Stanje zelo majhne vlage v grlu zaradi dolgotrajnega pomanjkanja opojnih pijač je bilo v minulih stoletjih očitno bolj sušno od podobnega stanja v zemlji in pod nebom.

Ker je očitno, da gre v teh sušnih pojavih za trajno težnjo (»trend«) in ne le za nekaj naključij, se bomo morali odločiti za bolj radikalne načine soočanja s temi težavami. Slovenija sodi v svetovnem merilu še vedno med območja z obilo vode. Če seštejemo vso vodo, ki se pretaka po naših rekah in potokih ali stoji in teče v jezerih in kraškem podzemlju, je vode veliko. Morali bi jo napeljati do kmetijskih površin, rešitev je torej v gradnji večjih akumulacij in namakanju. Najbrž tudi v izbiri kultur, v tem, da sadimo več tistih, ki potrebujejo manj vode. Nisem strokovnjak za kmetijstvo, nekaj zdrave kmečke pameti pa menda še premorem. Spominjam pa se tudi tistega, kar nam je na Glasovi preji pripovedoval Tomo Križnar: če bi ljudje, ki se v sudanskem Darfurju bojujejo za vodo, prišli k nam, bi bili očarani - od obilja vode, ki ga premoremo, bolj kot od »sekundarnih« pijač.

Sicer pa suša, do katere pride, če dolgo ne dežuje, ni naš edini problem. Pestijo nas tudi druge oblike suše, tiste v prenesenem pomenu. Tiste, do katerih pride, če nečesa kakovostnega ni na voljo v zadostni količini. Zadnjič smo zapisali, da se že od leta 2008 soočamo z vse večjo denarno sušo, da nam še bolj kot vode manjka svežega denarja. Krave, ki jih redijo v bankah, so bolj suhe od tistih, ki jih v svojih hlevih redijo naši kmetje, za te vem, da žeje ne trpijo, čeprav najraje pijejo ravno vodo. Vse večja je suša v politiki, izraža se v izrazitem pomanjkanju vrhunskih politikov in v vse večji prevladi mršavih politikantov, tako na desni kot na levi. Prvaki Cerkve radi izpostavljajo duhovno sušo, krizo v duhovih, še zlasti kadar hočejo na ta način odvrniti pozornost od sušnih pojavov v njihovih lastnih vrstah … Skratka: vodo in ljudi imamo, oboje moramo le na novo zbrati in ubrati tako, da suše ne bo.