Živi iz dneva v dan, ne pa v tri dni

"Lahko rečem, da živim iz dneva v dan, ampak ne v tri dni. Tako živim že ves čas in si ne delam nobenih utvar in nobenih velikih načrtov za jutrišnji dan," pravi Berta Golob, ki je prejšnji teden praznovala osemdeset let.

Za Berto Golob bi zagotovo lahko napisala, da je pisateljica, pesnica, lektorica, knjižničarka, učiteljica. Morda bi bilo bolje, če bi začela v obratnem vrtnem redu, morda še bolje, če bi najprej napisala Kranjčanka ali pa, da je doma v Struževem pri Kranju. Nekaj pa je gotovo. Je čila osemdesetletnica, s katero se je užitek pogovarjati. Čeprav sama prizna, da je bila prejšnji teden, ko je praznovala osemdeseti rojstni dan, ob številnih obiskih celo malce utrujena …

Ko človek praznuje okrogle jubileje, rad naredi obračune za nazaj, morda kakšen načrt za naprej. Kako je z vami, je bilo morda kakšno obdobje, ki se ga še posebno radi spominjate?
»Spominov je seveda kar nekaj, vendar, da bi bilo kaj takega, kar bi bilo prav posebno ali celo veličastno, tega ne morem reči. Življenje mi od otroštva naprej kar nekako teče, normalno pa je, da so bila lepša in bolj bridka obdobja. Otroštvo, ko mi je pri petih letih umrla mama, je bilo bolj bridko kot ne, vojsko in nekatera zamorjena povojna leta raje kar odštejem, nato pa je šlo življenje svojo pot. Vse poteka nekako normalno, nič hudega mi ni. Sedaj sem upokojena že več kot dvajset let in kakšnih posebnih načrtov ne delam. Če dam kakšno obljubo, če sprejmem kakšno dolžnost, to skušam izpolniti. Dela je vedno dosti, od tistega pri hiši, ki jo je treba vzdrževati in pospravljati, do vsega drugega. Lahko rečem, da živim iz dneva v dan, ampak ne v tri dni. Tako živim že ves čas in si ne delam nobenih utvar in nobenih velikih načrtov za jutrišnji dan. Kaj pa vem, ali bo zame sploh prišel ali ne?! Ampak tako sem mislila tudi, ko sem bila stara 40 let, se pravi polovico manj kot sedaj. Morda me je prav to vedno držalo v nekakšni normalnosti. Nikoli se nisem obremenjevala s tem, ali bom nekaj zmogla, da nekaj moram narediti. Potem se hitro stvar podre. Žal mi je tistih, ki so slabe volje, ker si delajo velike načrte, in so nato zamorjeni, ker jim ne uspe.«

Ob svojem delu ste veliko pisali, pa naj bo za otroke, strokovne prispevke, poezijo. Ali še pišete?
»Še vedno pišem, kolikor pač pišem, tudi pri pisanju pa se nikoli nisem gnala za tem, da moram. To mi je teklo brez posebne muje že od šolskih dni. Vem, da so nekateri sošolci grizli svinčnik in vzdihovali, meni pisanje pač ni povzročalo nobenih težav. Živela sem na podeželju, kjer so se ljudje veliko pogovarjali v podobah, metaforično, ne tako konkretno. Rada sem poslušala, verjetno sem se tega nalezla in začela posnemati. Še danes uživam, ko gledam komaj nekaj let stare otroke, ki še ne hodijo niti v šolo, pa govorijo natančno z istimi besedami kot njihovi starši, odraslo. Posnemajo sedanji čas, jaz sem pač tistega.«

Ko danes poslušamo mlade, imamo občutek, da lepe slovenske besed spodrivajo tujke, da ne poznajo več slovnice. Kaj se da narediti, kako ohranjati jezik?
»Največ je odvisno od okolice, spoznavanje jezika se začne tam, kjer otrok raste. Zato je veliko odvisno od staršev, čeprav so otroci vedno manj s starši, saj je veliko takih, ki so v varstvu do poznega popoldneva. Ko razmišljam o jeziku, pa je res, da vanj vedno prihajajo tudi vplivi od drugod. Učili so nas, da je prvinskega v vsakem jeziku le trideset odstotkov, drugo pa je nekako navlečeno od drugod. Sedaj k nam prihajajo besede zlasti iz angleščine. Vendar jedro, upam, da bo ostalo tipično naše. Predvsem po strukturi: da se bo sklanjalo, da se bo spregalo in da jezik ne bo strukturno drugačen od svoje prvobitnosti. Je pa dejstvo, da se spreminja, da zadnja leta z uporabo SMS-sporočil in interneta besede in sporočila postajajo vse krajša, dogovori potekajo v šifrah. Vendar dokler to ne preide v strokovni, znanstveni in leposlovni jezik, ne zbuja skrbi.«

Mnogi starši se pritožujejo, da otroci ne berejo več, da jim je branje celo muka. Kaj storiti?
»Če otroka začneš spoznavati s knjigo od malega, od slikanic naprej, je marsikaj rešeno. Sicer pa ni. Normalno je, da otrok povzame tisto, s čimer raste. To pa so danes hitrica, kratka sporočila in podobno. Pri tem precej lahko naredi šola, vendar pa se osnovna zavest dobi od staršev. Če ni temeljev, nosilnih sten, je potem težko.«

Včasih smo težko čakali, kaj bomo imeli za domače branje, za dobro oceno je bilo treba knjigo temeljito prebrati in razmisliti. Danes mnogi najraje kliknejo in vsebino prepišejo. Tudi vi ste bili učiteljica. Kaj bi storili?
»Meni prav gotovo ne bi nosili prepisanega, ker tega preprosto ne bi dovolila, to ne bi bilo ocenjeno kot pozitivno. Saj se je že včasih dalo prepisovati od starejših učencev, od bratov …, vendar se to takoj vidi. Pri tem pa je seveda pomemben učitelj. Ali se mu ljubi ukvarjati s tem ali ne …; ali morda tudi sam prepisuje?«

Kako pa ste se vi privadili računalnika?
»Imam srečo, ker še vedno dobro vidim in slišim, za računalnik pa lahko rečem, da se ga nisem še čisto privadila. Imam ga sicer že vrsto let, vendar se mu nisem dala zasvojiti. Gotovo je računalnik dobra stvar, nič nimam proti tehniki in tehnični kulturi, vendar do razumne mere. Tako je tudi z mobilnim telefonom. Imam ga, ampak ga imam večino časa v kuhinji na polici. To pač ni moj svet, ni mi raščen na kožo niti nočem, da se mi priraste. Vendar razvoj gre naprej in računalnik uporabljam, kolikor ga pač za svoj posel. Nerodno bi mi bilo nekoga prositi, če mi besedilo, ki sem ga napisala, prepiše in po elektronski pošti pošlje na določen naslov. Nekaj časa sem pisala na list in nato prepisovala na računalnik. Potem sem si rekla: zakaj dvakrat delam. In sem pač začela besedila pisati na računalnik.«

Ali dosti berete in spremljate televizijske oddaje?
»Imam radio, televizijo, vendar je večina vse ugasnjeno. Saj pogledam dnevnik, kakšno dokumentarno oddajo, vendar še daleč nisem suženj teh stvari. Raje grem vsak dan na sprehod, zunaj ptički lepo pojejo. Berem sicer precej, vendar vsega seveda ne morem spremljati, tudi ne knjižnih novosti. Je preveč.«

Precej časa sta bili učiteljica, še vedno pa radi delate z otroki?
»Najprej sem bila petnajst let učiteljica v Preddvoru, sedem let delala s študenti na Pedagoški akademiji, sedaj pa že enaindvajset let poučujem verouk v župniji sv. Modesta v Kranju. Vmes sem bila lektorica, pedagoška svetovalka, štiri leta pa sem delala tudi v kranjski knjižnici.«

Ali trenutno kaj pišete?
»Pred kratkim sem na Mavrico poslala nekaj stripov. Včasih sem bila sicer zelo proti stripom, vendar vidim, da mladi preberejo vsaj še tisti oblaček v stripu in tudi to je nekaj. Čeprav nad stripi še vedno nisem navdušena, pa je zanimiv izziv v strip spraviti na primer Jakoba Aljaža.«

Ali imate prešteto, koliko vsega ste napisali?
»Ne, nimam. Morda bom kdaj preštela. Se je pa veliko nabralo, veliko je drobnih reči, manj je debelejših. Na kratko sem se naučila napisati ravno v lektorski televizijski službi, ko je bilo vse omejeno na sekunde. Sedaj so to pač znaki. Če napišem uvodnik in imam odmerjenih 2500 znakov, je to samo toliko in nič več …«