Nostalgija po osemdesetih

Generacija X-Faktorja uresničuje svoje sanje: v naših kinematografih se trenutno vrtita filma Rock za vse čase in Mrha, ki se dogajata v osemdesetih, oba pa poganjajo takratni glasbeni hiti, ki so preživeli tudi brez njiju.

Na prvi pogled bi lahko rekli, da sta filma Rock za vse čase in Mrha primera filmov, ki sta kot ulita sodobnim mladim (in starejšim) generacijam, obsedenim in okupiranim z resničnostnimi šovi, svetovalnimi oddajami, iskanjem vseh mogočih talentov in X-faktorjev, v katerih je namesto glasbe ostala le še njena patetična imitacija. Vendar res le na prvi pogled oz. še bolje na prvi posluh, saj sta se oba filma v želji romantično združiti glavna protagonista primorana zateči v drugo obdobje, v osemdeseta.

Poleg tega – da bi bila oba para videti bolj relevantno – ju obdajo z zvezdami ali znanimi karakternimi igralci (Tom Cruise, Alec Baldwin, Catherine Zeta-Jones, Paul Giamatti, Milla Jovovich, William H. Macy itd.), za vsak primer pa poskrbijo, da njuno zgodbo pripovedujejo kar takratni pop-rock hiti v izvedbi skupin Def Leppard, Journey, Foreigner, Bon Jovi, Joan Jett, Poison, Twisted Sister, Whitesnake idr. Tako kot so zveneča igralska imena v tem primeru dobra le za privabljanje z zvezdniki obsedenih množic, se tudi sam časovni skok kmalu izkaže le za pretvezo, s katero so avtorji lahko do konca izkoristili glasbeni arhiv. Povsem nepotrebna poteza, saj je tovrstno glasbo možno slišati dandanes na vseh postajah, vključno z MTV-jem. Blišč sentimentalnosti pa se dokončno razblini, ko se izkaže, da je plitkost karakterizacij igralcev premo sorazmerna prekomernemu doziranju hitov za vsako ceno.

Čeprav med filmoma zeva prepadna razlika v proračunih – Rock za vse čase je visokoproračunski, izrazito preplačan muzikal o zgodbi o uspehu, medtem ko je Mrha nizkoproračunska drama odraščanja in odtujitve – pa oba predstavljata le dve strani iste plošče. Oba filma se namreč na vse pretege trudita povedati zgodbo o težavnosti sodobne romance generacije, ki odrašča pod pritiskom resničnostnih šovov in iskanja talentov, toda njun skok v osemdeseta v končni fazi izpade le kot promocija takratnih hitov. Ta pa je namen zgolj sama sebi – če namreč kaj, potem prav ti hiti ne potrebujejo še dodatne reklame. Rock za vse čase in Mrha sta polizdelka, kjer sta glasbena 'soundtracka', reinkarnirana kvazi-nostalgična jukeboxa, boljša od samih filmov.

Ocena: 2 / 5