O šenčurskih dogodkih pred osemdesetimi leti - nekoliko drugače (3)

Odgovor na članek Francija Ajdovca Šenčurski dogodki 1932

Zaradi sodelovanja v šenčurskih dogodkih organizatorji niso bili preganjani med vojno.

Leta 1942, ko je okupator na evropskih bojiščih doživljal prve neuspehe, je hotel imeti čim bolj varno zaledje. Ker je bila Gorenjska zaradi pomembnih prometnih povezav med Reichom in Balkanom za okupatorja strateškega pomena, je hotel to leto za vsako ceno in z največjim nasiljem zatreti partizansko uporništvo. Na Gorenjsko je pripeljal celo policijski polk gorskih lovcev, posebej izurjen za bojevanje proti partizanom na Kavkazu in v neprestanih zasledovanjih in napadih partizanom prizadejal hude izgube. Samo pod Storžičem in Krvavcem, kjer je deloval bataljon Kokrškega odreda, je v poletju in jeseni padlo in bilo zajetih 105 borcev tega bataljona.

 

V tem najtežjem obdobju obstoja partizanov so se okupatorju pridružili še domači nasprotniki partizanov, med njimi žal tudi nekateri organizatorji nekdanjih šenčurskih dogodkov. Skupno so se najprej podali v boj proti Krvavški četi tega bataljona, ki je bila najbližja območju njihovega bivanja. Okupatorju je z vojaško silo uspelo ubiti devet, zajeti pa dvanajst borcev; domači nasprotniki partizanov pa so v istem času s prepričevanjem, da bo partizanstva konec, obljubami, da bodo pred Nemci varni, z grožnjami svojcem, da bodo izgnani, in na druge načine povzročili pobeg 47 borcev. Večina je prišla na njihove domove, nato pa so jih izročili okupatorju. Tako so v skupnem boju partizanstvo pod Krvavcem v tem letu uničili, saj je od skupnega števila 74 borcev čete ostalo samo šest. Vse to pa se je zgodilo do sredi avgusta 1942, ko na tem območju ni bil preganjan noben nekdanji organizator šenčurskih dogodkov ali kateri drug predvojni oblastnik.

 

Da bi jim uspelo uničiti še partizanstvo pod Storžičem, so domači nasprotniki v sodelovanju z Nemci pod Storžičem zvabili na pogovor kar poveljnika čete, ga poskušali pridobiti za pobeg, in ker je bil med borci zelo priljubljen, so računali, da bo za seboj zvabil še druge borce; vendar pa niso uspeli. Zdaj je vodstvo Kokrškega odreda začelo ukrepati in ne VOS, ki je v okrožju Kranj nastal skoraj dve leti pozneje in obstajal štiri mesece.

 

Vse delovanje sovražnikov partizanstva v tem delu Gorenjske je dokumentirano in s pričevanji udeležencev opisano v vrsti znane literature. Na tem mestu pa naj njihovo skupno delovanje proti partizanom osvetli tudi zapis S. Šinkovca v knjigi Begunje 1941–1945 o Jožku Zabretu, ki je tudi sodeloval v šenčurskih dogodkih, zatem pa bil do druge svetovne vojne v vodstvu SLS oziroma JRZ okraja Kranj. Šinkovec navaja, da so Jožku Zabretu Nemci ob prihodu zaplenili tovarno olja v Britofu, njega pa odvedli v begunjske zapore. Od tam so ga izpustili v začetku septembra 1942, že nekaj dni zatem pa ga je deželni svetnik, eden najvidnejših nacističnih voditeljev v Kranju dr. Gustav Skalka z avtomobilom odpeljal na grad Strmol. Tam sta ga sprejela Rado Hribar, lastnik gradu, in Lojze Mejač, veletrgovec in občinski komisar v Komendi, in Zabreta začela nagovarjati, da sta ga rešila zapora in ustrelitve, za protiuslugo pa želita, da se pridruži vodstvu domačih nasprotnikov partizanov, ki jih vodi Janez Brodar. Ker Zabret ni sprejel sodelovanja, ga je Skalka še dvakrat pripeljal v Strmol, tam pa so ga sedaj vsi trije prepričevali, da privoli v sodelovanje in mu obljubljali še druge ugodnosti. Tudi tedaj je Zabret zavrnil sodelovanje z okupatorjem niti z domačimi nasprotniki partizanov ni hotel delovati proti svojemu ljudstvu. Znova so ga aretirali, v Begunjah sta ga k sodelovanju prigovarjala še gestapovca, nato pa so ga poslali v koncentracijsko taborišče v Nemčijo, od koder se je vrnil po vojni.

 

Pisanje o zgodovini polpretekle dobe

Pisec svoje pisanje namenja »dokazovanju«, kako je treba predstaviti zgodovino, ki se je dogajala v prejšnjem stoletju. To naj bi bil tudi čas, da bi prišli do celovitejše ocene tedanjega časa. Toda pisec pri tem vztrajno ponavlja, da je treba ugotavljati dogajanja te zgodovine in pisati znova tudi šenčursko kroniko. Pri tem se pisec opira na vire, ki jih je navedel že v uvodu pisanja, nadalje na opisovanje le nekaterih dejanj nasprotne strani, tj. selektivnost in seveda na mnenje, da je bilo partizansko delovanje proti domačim nasprotnikom partizanov zgolj posledica oziroma obračun z organizatorji nekdanjih šenčurskih dogodkov. Že omenjeni viri pa so, kakor pisec navaja v uvodu, prav podatki iz življenjepisa Janeza Brodarja in pisanja Matije Škerbca, ki sta v tujini pisala, da so partizani v napadu na domobrance v Lahovčah, Cerkljah in Zalogu oktobra 1944 sodelovali z nemško policijo in od nje dobili orožje (napad je izvršila Šlandrova brigada s Štajerskega, op. p.), Škerbec pa še to, da domobranci niso bili del nemške vojske ali policije, temveč samostojna policijska enota, ustanovljena po mednarodnih določbah za vzdrževanje javnega reda itd. V občini Šenčur sta pred nekaj leti izšla dva dokaj obsežna zbornika, ki že kar obširno obravnavata zlasti polpreteklo dobo. Kolikor je znano, k temu gradivu ni bilo omembe vrednih pripomb. Z izidom seveda tudi ni bilo nikjer zapisano in rečeno, da je to gradivo dokončno, temveč le prispevek k boljšemu poznavanju preteklosti in k celovitejši oceni te dobe.

 

Dogajanja med nemško okupacijo na območju občine Šenčur so bila zelo tragična in povezana z velikimi žrtvami in trpljenjem prebivalstva. Življenje je izgubilo 184 ali 4,72 odstotka prebivalstva. Na strani NOB je izgubil življenje 101 domačin (od tega so domobranci sami ali skupaj z Nemci ubili 21 partizanov in njihovih sodelavcev), v nemški vojski naj bi jih padlo 61, domobrancev v boju s partizani pet, partizani so usmrtili deset domačinov (šest zaradi sodelovanja z okupatorjem in štiri zaradi sodelovanja z domačimi nasprotniki partizanov oziroma domobranci), sedem je drugih žrtev. Izseljenih po okupatorju je bilo 116 domačinov (devet učiteljev, duhovnikov in 107 svojcev partizanov), aretiranih po okupatorju in domobrancih zaradi sodelovanja v NOB in odvedenih v koncentracijska taborišča pa nad 80, izvršenih je bilo še vrsto drugih dejanj. Vse to so številke, ki govore o žrtvah in trpljenju ljudi in jih ne moremo zavračati, kot da je to in podobno pisanje enostransko in zavajajoče, kakor je to nekje zapisal pisec. Kakršnokoli gradivo je že zbrano in bo še zbrano, bo moralo prej ali slej pri celovitejši oceni izhajati iz teh neovrgljivih dejstev. Tudi če so ali bodo nekateri dogodki ali pojavi predstavljeni z bolečim oziroma nepriljubljenim prizvokom.

 

Med obravnavanimi domačini, ki so izgubili življenje v času vojne, niso vštete žrtve povojnih pobojev. Čeprav je vzroke zanje iskati v letih vojne in ne le v letu 1945, so ti zunajsodni poboji obsojanja vredno dejanje zmagovalcev nad poraženci. Vodstvo ZB za vrednote NOB Slovenije je to dejanje obsodilo z obžalovanjem že pred leti. S to obsodbo soglašamo tudi člani borčevske organizacije. Ker pa so žrtve tudi domačini, o njihovi usodi se ni odločalo v Kranju, morajo najti mesto v skupnem številu vseh žrtev vojne. Do sedaj objavljeni podatki (v zborniku, knjigi mobiliziranih v nemško vojsko in na spomeniku) niso najbolj zanesljivi. Tako je na primer na spomeniku padlim in po vojni pobitim v Šenčurju v podnaslovu Vsem zamolčanim, ki so se darovali za domovino, vpisan domobranec, ki so ga ubili domobranci sami, ker ni želel nositi njihove uniforme in orožja. Med vpisanimi, ki so se darovali za domovino, so tudi nekateri vaščani, ki so ali naj bi padli v nemški vojski na vzhodnih bojiščih. Zato bo treba za vojno in povojno obdobje še dopolnjevati gradivo, da bi lahko kronika Šenčurja predstavljala res čim bolj objektivno in celovito oceno tega za naš narod najusodnejšega obdobja.

 

Franc Štefe - Miško

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kamnik / sobota, 10. avgust 2019 / 17:37

Izviri pod Veliko planino niso več čisti

Občina Kamnik izvaja analizo vodnih virov na in pod Veliko planino, v katerih je že zaznati sledi človeške dejavnosti.

Objavljeno na isti dan


Kultura / sreda, 20. marec 2019 / 22:37

Gorenjska Urška

Na Gorenjskem srečanju v okviru Festivala mlade literature Urška so v petek v Škofji Loki izbrali tri mlade avtorje, ki se bodo potegovali za nastop na državnem srečanju oktobra v Slovenj Gradcu.

Kronika / sreda, 20. marec 2019 / 22:29

Heta terja pol milijona evrov

Heta, slaba banka nekdanje banke Hypo, od jeseniške bolnišnice zahteva dobre pol milijona evrov, ker že več let ne more zaračunavati parkirnine na spodnjem zunanjem parkirišču na območju bolnišnice.

Rekreacija / sreda, 20. marec 2019 / 22:28

Novosti v svetu gibanja

V Medvodah je potekal Eurofit fest, na katerem je več kot štirideset strokovnjakov s celega sveta okrog tisoč udeležencem predstavljalo novosti s področij fitnesa, joge, pilatesa, funkcionalnih vadb,...

Razvedrilo / sreda, 20. marec 2019 / 22:27

Magnifico prihaja v Kranj

Kranj – Glasbenik in umetnik brez dlake na jeziku, avtor mnogih uspešnic, ki nam gredo takoj v uho, pa tudi balkanski šarlatan ter šarmantni disko-šlager hitmejker – vse to velja za legendarnega Ma...

Zanimivosti / sreda, 20. marec 2019 / 22:25

Analiza pitne vode

Kranj – Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) ob svetovnem dnevu vode, 22. marcu, katerega tema je letos Voda za vse vabi lastnike zajetij pitne vode, da se seznanijo s tem, ka...