Pismo ogorčenja

Odkar poslušam polemiko, da naj naš priljubljeni nadškof gospod Alojz Uran na željo ali po odloku Vatikana čim prej zapusti svojo domovino, ne morem spati. Da si olajšam dušo, sem se odločil za ta prispevek, v katerem izražam svoj gnev nad to odločitvijo.

Po mojem osebnem mišljenju je to vmešavanje v naše notranje zadeve, in mislim, da bi naša vlada na to morala ostro ukrepati. Še posebej je to dolžnost škofovske konference, da se za gospoda nadškofa potegne, razen če nimajo prstov vmes tudi naši cerkveni dostojanstveniki? Očitek očetovstva menda ni tako veliko kriminalno dejanje, da bi ga morali izgnati iz njegove, njemu ljube domovine Slovenije in povrhu to zahteva še celo neka druga država.

 

Koliko duhovnikov bi po svetu zaradi domnevnega očetovstva izgnati iz lastnih držav. Ali se bo moral roditi novi Trubar, ki bi imel pogum upreti se? Ali bo moral poseči v premoženje in življenje cerkvenih institucij novi cesar Jožef II. reformator, ki je l. 1780 prevzel oblast v avstrijski monarhiji po svoji materi Mariji Tereziji, ki je vladala štirideset let.

 

Ali bodo morali zapustiti našo državo tudi tisti, ki so v mariborski nadškofiji zapravili nekaj sto milijonov evrov? Čudna je politika naših cerkvenih dostojanstvenikov, da radi, tudi po farah, zamenjajo prav tiste dušne pastirje, ki so pri ljudeh, faranih, priljubljeni in svojo dušnopastirsko poslanstvo opravljajo korektno in pošteno. Poznam primer, da je bil v duhovniške vrste sprejet starejši človek, ki je bil med vojno vnet partizan z vprašljivo preteklostjo in ga ni, verjetno, nihče vprašal po očetovstvu.

 

Izhajam iz verne družine, zato mi ni vseeno, kar se danes dogaja v cerkvenih krogih, vse to gre v škodo katoliški veri. Sem na strani našega nadškofa, monsignorja Urana in trdno upam, da se bo zanj potegovala tako cerkvena kot državna oblast. Kako se bo prizadeti počutil, če bi moral na željo nekaterih v svoji jeseni življenja zapustiti svoje vernike, svojo domovino, kot daje največji kriminalec?

 

Drage Slovenke in Slovenci, molimo za našega nadškofa, da ga ohranimo še naprej v naši sredi, zaželimo mu veliko zdravja in veliko poguma v teh težkih njegovih trenutkih.

 

Ciril Zupan, Mošnje