Olimp

Vsaka štiri leta se zgodi največja športna prireditev na svetu: olimpijske igre. Igre, na katerih se vsak športnik skuša dotakniti Olimpa svojega športa, kakršen koli že je. Olimp je sicer najvišja grška gora, vendar je po grški mitologiji tudi prizorišče zabav s petjem in plesom, kjer so se bogovi in polbogovi z Zevsom na čelu gostili, pili božansko pijačo - nektar, ter jedli ambrozijo. Stari Grki so si izmislili olimpijske igre, spretni komercialisti pa so jih v začetku 19. stoletja obudili in danes privedli v pravo finančno bombo, ki eksplodira včasih v globok minus države organizatorice, včasih pa v astronomski plus. Olimpijsko geslo: »Važno je sodelovati, ne zmagati,« je bilo zasmehovano takoj, ko je bilo prvič slišano. Športniki se na olimpijskih igrah niso samo gostili s hrano in pijačo, ampak so se potegovali za osebne zmage, ki so jim prinašale slavo in denar. Od leta 1920, ko so olimpijski krogi pristali na beli podlagi zastave, kar naj bi predstavljalo mir na zemlji, na olimpijskih igrah … ni miru. Od takrat naprej so se dogajali rasistični izgredi in umori, bojkoti tistih, ki so najbolj zagovarjali mir in sožitje, prevare tistih, ki so najbolj zagovarjali sodelovanje, ne tekmovanje, in navsezadnje gizdalinjenje v najbolj neprijetnih gospodarskih časih, kot je na primer tudi zadnje obdobje oz. štiriletni čas od zadnjih olimpijskih iger na Kitajskem. Olimpijske igre so prikaz moči in sovraštva. Olimpijske igre so solze, trpljenje, sreča in veselje … vse, samo sodelovanje in druženje ne …

Sedim v avtu skupaj z očetom, katerega hči bo ta teden nastopila na olimpijskih igrah v Londonu. Nisem vedel, da je njegova hči tam, sploh nisem vedel, da je tako dobra športnica. Presenečen nad novico, ki mi jo je povedal, se čudim, zakaj hudiča sedi v avtu z mano, če pa bi moral bodriti hčer na njenih prvih olimpijskih igrah. Nisem dobil odgovora. Potem sem še enkrat vprašal, kako to, da ni tam, ob njej. Potem mi je povedal zgodbo, ki mi je zagabila ves šport, in ne vem, kdaj bom spet tisti stari ljubitelj vsega lepega, kar šport ponuja. Zgodba je tako kruta, da ni za javnost, ker bi bil marsikdo še slabše razpoložen, kot sem trenutno sam. Zgodba opisuje kršitev osnovnega zaupanja, ki se splete med starši, otrokom in osebami, ki otroka trenirajo v športu, ki si ga otrok izbere. Zgodba opisuje podlost osebe, ki izkoristi željo otroka po uspehu in srečo starša. Zgodba govori o tem, da je oče ponosen na to, da je njegov otrok olimpijec, vendar ne na tak način. Zgodba pot do olimpijskih iger posuje ne samo s trnjem, ampak tudi z razdorom v nekoč srečni družini. Slogan 'važno je sodelovati, ne zmagati' ima globlji pomen, ki nikakor ni vreden posmeha. Vendar je človek trapasto bitje, saj se ne zaveda, da je šport samo igra, zato bi se moral igrati, ne bojevati.