Piramida nad smučiščem

Vogel (1922 m) in Žabiški Kuk (1844 m) - Mejna gora med Gorenjsko in Primorsko. Gora, ki je smučišču v Triglavskem narodnem parku dala ime. Nadaljevanje po neoznačenem grebenu do prepadnega vrha z lepim razgledom.

»O živjo. Kje si bila pa danes?« »Hja, tudi na Voglu,« odgovorim. »Ja, saj gor te pa gondola pripelje.« Skoraj vedno se ime Vogel enači s smučiščem Vogel, le redko pa z goro, ki je smučišču tudi dala ime. Kabinska žičnica iz Ukanca nas res pripelje do Rjave skale, kjer stoji Ski hotel Vogel na nadmorski višini 1540 metrov, a do gore Vogel sta še približno dve uri hoda. Če pa vzpon še malce podaljšamo, lahko obiščemo tudi Žabiški Kuk, ki je že povsem na primorski strani.

Od Ski hotela krenemo proti Šiji. Povzpnemo se mimo planine Orlove glave. Še kar sledimo markacijam za Šijo. Predlagam, da se držimo desne poti, kajti ta poteka lepo po senci, ki jo bomo v naslednjih urah močno pogrešali. Ko pridemo do sedla Šija, se levo odcepi pot proti Rodici in Črni prsti, desno pa gre pot proti Voglu. Zavijemo desno in sledimo markacijam. Nad nami je greben Šije. Ko pridemo do sedla Vratca, se pot strmo spusti v najglobljo škrbino spodnjebohinjskih gora. V tem delu je potrebna skrajna previdnost, saj je pot kamnito-skalnata in drseča. Hodimo po grušču, kjer kaj hitro lahko zdrsnemo. Previdno. V škrbini se z desne strani priključi pot s planine Zadnji Vogel. Začnemo se strmo vzpenjati in v pomoč nam je tudi nekaj metrov jeklenice. Vrh Vogla vidimo pred seboj, a glej ga zlomka, pot se spet spusti. Še naprej sledimo Slovenski planinski poti, ki je označena s številko 1, do velike skale, kjer je smerokaz Vogel. Povzpnemo se do sedla, kjer nam smerokaz pove, da je do vrha Vogla še 15 minut. Sledimo poti levi in po zahodnem grebenu Vogla pridemo na vrh.

Z vrha Vogla, kjer sta vpisna knjiga in žig, je čudovit razgled, saj se veriga Julijskih Alp razpotegne v čudovito ogrlico; na sever proti Triglavskemu pogorju, na zahod pa proti Krnu, kjer se pred njim lepo vidi spomin na divjanje 1. svetovne vojne, Batognica, gora brez vrha, saj so tone nitroglicerina vrh dobesedno zdrobile. Pogled proti vzhodu gre v smeri Šije, Rodice in nekje v daljavi Črne prsti; pogled proti zahodu pa se nadaljuje v nazobčanem grebenu Vrha nad Škrbino, Podrte gore, Tolminskega Kuka, Mahavščka, Bogatina, Lanževice. Če pogledamo proti jugu, pa se južnega grebena Vogla drži priostrena špica, ki na eni strani kaže divje prepadno skalovje, na drugi pa kaže spokojen, travnat greben. Ga obiščemo? Pa pojdimo še na Žabiški Kuk.

Sestopimo v smeri markacij do sedla, kjer desno markirana pot zavije proti Planini Razor, mi pa nadaljujemo kar naravnost po nemarkirani, a dobro vidni stezici, ki vztrajno sledi grebenu. Na naši levi strani se kaže vzhodna, divja stena Žabiškega Kuka, a njegova zahodna stran je bolj prijazna. Mestoma so nam v pomoč tudi možici, kar je zelo priročno, saj se v povsem kraškem, s travo poraščenem svetu lahko kaj hitro spustimo nižje, kot bi bilo treba. Na vrhu Žabiškega Kuka je ogromen možic in lep razgled na naš prvi vrh, na Vogel. Daleč pod seboj vidimo Planino Razor. Sestopimo po poti vzpona ter se vnovič vzpnemo na Vogel. Tudi z njega sestopimo po poti vzpona, a le do škrbine, kjer se usmerimo proti planini Zadnji Vogel. Od škrbine dalje se pot ves čas spušča, mestoma precej strmo, tik pred planino pa zopet zagrizemo v breg in že smo pri sirarni. Če imamo srečo, nam bo pastir Martin postregel s kislim mlekom, ki v teh poletnih dneh še kako prija.

S planine Zadnji Vogel lahko sestopimo po Žagarjevemu grabnu vse do Ukanca ali pa nadaljujemo po makadamski cesti, ki nas kmalu usmeri desno v gozd. V zmernem vzponu prečimo pobočje in pridobivamo višino, dokler pred seboj ne zagledamo nam dobro znanega naselja hišic tik ob Rjavi skali oz. kabinski žičnici.

Nadmorska višina: 1922 m

Višinska razlika: skupna 600 m

Trajanje: 5 ur

Zahtevnost: 3 zvezdice