Odziv na moj pogled

Odgovor na odgovor Andreja Tuška, ki je bil objavljen 20. julija v Gorenjskem glasu.

Andrej Tušek me pisno sprašuje, zakaj omenjam genocid v Srebrenici in ga povezujem s kritično razpravo o proslavi. Rubrika Moj pogled je aktualna in vsebuje odziv na dogodke v času pred objavo kolumne. Zakaj mora tudi GS OZN Ban Ki Mun v Srebrenico? Tam sem bil na obletnice 11. julija že velikokrat. Resolucijo o obtožbi genocida sem vložil v proceduro v evropskem parlamentu (EP), jo zagovarjal in uspel. Na mojo pobudo se je EP trajno opredelil do grozovitega vojnega zločina iz časa tik pred hrvaško vojaško operacijo Nevihta, s katero v avgustu 1995 združili hrvaška ozemlja. Mir so do konca leta vsilili še BiH. Slovenija je bila žrtev embarga na uvoz orožja, kot minister za obrambo pa sem veliko noči prebil s sodelavci v pripravi ukrepov, kako preprečiti vnos posledic vojaškega spopada v Slovenijo oz. izničiti vpliv na našo varnost. Poboje v Srebrenici so sistematično skrivali, trupla velikokrat prekopali, da bi zločin prikrili. Ostanke istega trupla so z metodo DNK našli tudi na petih različnih lokacijah. Forenzične tehnike v tem stoletju omogočajo zanesljivo identifikacijo. Projekt Srebrenica je največja baza podatkov DNK na svetu, ki zato deluje preventivno. Morebitni vojni zločinci vedo, da pobojev ni mogoče prikriti, žrtve pa je mogoče prepoznati. Ljudi ni več mogoče »izbrisati«, za največje vojne zločine pa se odgovarja pred mednarodnim sodiščem.

 

Ob zunajsodnih pobojih po koncu II. svetovne vojne pri nas pa uporaba pojma genocid ni na mestu. Rojen sem deset let po koncu vojne, pa vseeno menim, da ni šlo za genocid. V Sloveniji niso etnično »čistili« ozemlja in sistematično pobijali lokalnega prebivalstva druge narodnosti ali drugačne veroizpovedi, kot so iztrebljali prebivalstvo muslimanskih enklav Srebrenica, Žepa in Goražde. Tušek pri tem še neupravičeno oži žrtve zunajsodnih pobojev le na civilne kategorije. Tudi pripadniki zajetih vojaških ali iz tujine vrnjenih razoroženih formacij sodelavcev okupatorja, politični in »civilni« begunci obeh spolov iz širše Jugoslavije, ki so se umikali prek Slovenije so bili tu zunajsodno pobiti. Zato je neetično spraševati le o žrtvah slovenskega rodu. So tisti drugi mrtvi manj vredni, »naši« pa več? Kot ni prav vse pobite prikazovati kot pogubljene Slovence!

 

Vsak izvensodni poboj je vreden obsodbe in obžalovanja. Sam najbolj obžalujem in obsojam, da tisti, ki so več vedeli, tega niso povedali, pojasnili ali zabeležili in si na neki način vsaj nekoliko olajšali vesti. Moda je to kdo tudi storil, pa gradiva še niso našli? Živečim generacijam bi pomagali razumeti čas. Mnoga javno zastavljena vprašanja, kot Tuškovo, bi postala nepotrebna. Želim, da bi vendarle v prihodnjih letih kjerkoli le našli kak avtorski zapis storilcev, prič ali drugih, ki so poznali pisne ali ustne vire o dogajanjih.

 

Tako bi nas oblast težje ločevala ali koga skušala izbrisati, kot se je zgodilo izbrisanim po osamosvojitvi ali te dni, ko so z vojašnic brisali imena partizanov. Zločin in odgovornost nista kolektivna, sta individualna in zelo osebna. Ogromni večini tedaj zelo mladih partizanov in drugih udeležencev NOB bi bilo v starosti lažje, ko bi vedeli, kdo vse je ideale, za katere so se borili in umirali, po vojni zlorabil in oskrunil z izvensodnimi poboji. Praporom se oblast leta 2012 ne bi mogla odreči, storilcev pa bi se odrekli že zdavnaj!

 

Jelko Kacin