Koreninar v perutninarstvu že več desetletij

Tradicija reje piščancev na kmetiji pr` Koreninar sega že več kot 45 let nazaj. Tudi po aprilski upokojitvi Marka Kržišnika ne bo zamrla, saj jo nadaljuje njegov sin Gašper Kržišnik.

Sovodenj - Kmetija pr' Koreninar s Sovodnja ni velika, skupaj meri 12 hektarjev, zato so že desetletja nazaj iskali vire dodatnega zaslužka. Ta je na gorskih kmetijah s strmimi obdelovalnimi površinami, travniki in gozdovi, še težje in dražje prigaran. »V hlevu imamo danes od dvajset do 25 glav živine, kosimo še na dveh zapuščenih kmetijah. Težko je, saj je delo povsem drugačno kot v dolini, tudi stroji so veliko dražji,« pove gospodar Marko Kržišnik. Zanimivo je, pravi, da je oče lahko pred desetletji zgolj z osmimi glavami živine preživel vso družino, danes je 25 glav premalo za dostojno življenje.

Ambicioznost in iskanje vira dodatnega zaslužka sta očeta Kržišnika napeljala k perutninarstvu, kar kmetijo uvršča med prve, ki so se začele ukvarjati z dopolnilno dejavnostjo v občini, čeprav ni tako registrirana. »Sam sem moral leta 1994 postati samostojni podjetnik, da sem lahko opravljal dejavnost perutninarstva,« se še danes čudi birokraciji Kržišnik.

Kaj pomeni imeti kurjo farmo, kot domačini radi imenujejo Koreninarjevo dejavnost, nam Kržišnik razloži v nekaj besedah: »V turnusih vselimo 12 tisoč piščancev, ki jih danes dobimo od (perutninarstva) Pivke, še prej od Perutninarstva Emona in Jate. Ti nam dajo tudi krmila, reja in razmere zanjo pa so na naši strani.«

Turnusi so dolgi 45 dni in jih opravijo od štiri do pet na leto, vmes je čas za čiščenje in razkuževanje ter počitek. Tudi v teh dneh, kar se jim prileže tudi zaradi novega člana družine. Koreninar meni, da kmetija ne bi bila več živa brez perutninarstva: »Živimo v takšnih koncih, kjer je zaslužek na kmetiji težko ustvariti. Sedaj sva z ženo upokojena, pri reji pomaga sin Gašper z ženo. Sedaj je že lažje, a smo bili vedno zelo obremenjeni. V vsem življenju sem si le dvakrat privoščil petdnevni dopust. Zaradi časa, pa tudi denar sem raje namenil investicijam.«

O zaslužku Kržišnik ne želi veliko govoriti, saj naj bi bil zanemarljiv: »Če bi se z rejo piščancev dobro zaslužilo, ne bi bil edini rejec v upravni enoti. Tudi na Gorenjskem nas je zelo malo.« Od upokojitve aprila letos tudi ni več samostojni podjetnik, zato je dejavnost prijavil na kmetiji, kar mu je posledično odneslo tudi polovico vseh evropskih subvencij.

Na vprašanje, ali rejo priporoča tudi drugim oziroma kaj bi moral narediti novi, potencialni rejec perutnine, Marko Kržišnik najprej dobro premisli: »Današnji časi so za tako velike naložbe pretežki, pogoji za pridobitev dovoljenj za opravljanje dejavnosti komplicirani. Pred kratkim sem bil na šesturnem izobraževanju, ki sem ga sam plačal, da bi zadostili zahtevam EU, kjer so me učili tega, kar delam že štirideset let.« A to bi moral novi rejec požreti. In zadostiti vsem evropskim normativom reje o urejenosti prostorov za rejo, ki jih je preveč, da bi jih tu naštevali.

Kljub vsemu Koreninar Kržišnik upa, da bo sin Gašper nadaljeval tradicijo: »Danes, ko sva v delo vpeta z ženo, sin z ženo pa pomaga, nam gre. Kako bo čez leta, morda bodo naš trg preplavili piščanci iz Kitajske, pa se bo moral odločiti sam. Trenutno je navdušen, upam, da bo tudi v prihodnje.«