Odločni in aktivni s Poldetom

V bližini Nomenja so že četrtič pripravili tabor Kvajdej, na katerem se zberejo vse gorenjske skavtske čete. Navdih za letošnje geslo in rdečo nit tabora Dej ne mencej! so črpali pri znanem oglasu Dobre vile.

Nomenj - Regijsko srečanje skavtskih čet Kvajdej pripravijo vsakih pet let, in sicer za srednjo starostno skupino izvidnikov in vodnic, starih od 11 do 16 let. Letos se ga je udeležilo 327 otrok iz 12 skavtskih skupin Združenja katoliških skavtinj in skavtov z vse Gorenjske, ki jih je spremljalo še devetdeset odraslih, tako da je ves teden v taboru bivalo več kot štiristo ljudi. »Poudarek je na spontanem druženju vseh otrok, obenem pa spodbujamo ustvarjalnost in sprejemanje pobude,« je glavni namen tabora strnil eden od dveh glavnih koordinatorjev tabora Tomi Tomšič.

Geslo letošnjega tabora je bilo Dej ne mencej!, s katerim so želeli skavtom sporočiti, naj bodo odločni ter naj si upajo graditi in spreminjati svet okrog sebe na bolje. S tem so jih po besedah Tomija Tomšiča želeli spodbuditi, da bi bili aktivni ne le na taboru, ampak na splošno v življenju. Navdih za geslo, je še dodal, so dobili v oglasu Dobre vile. »Želimo si, da udeleženci po koncu tabora ne bodo več mencali pred pomembnimi odločitvami, ampak se bodo znali pravilno odločiti za tretjo, najpomembnejšo željo, tako kot Polde v reklami.« S Poldetom so bile povezane tudi vse aktivnosti, ki so jih pripravili za udeležence tabora. Polde naj bi jih povabil k sebi taborit, ker je med skavti tudi dekle Sonja, ki mu je zelo všeč. Zabavni večer je bil tako posvečen praznovanju Sonjinega rojstnega dne, adrenalinsko pot preživetja pa je bilo treba premagati, da bi osvojili Sonjino srce. Prav pot preživetja z ogromnimi količinami blata, ki se je končala s kopanjem v bližnji reki, pa je najbolj navdušila udeleženki tabora Urško Pečevnik in Lucijo Pevec. »Zelo zanimivo je bilo, ker smo lahko v Lucijo metali blato,« se je namuznila Urška Pečevnik in dodala, da gre čas na taboru kar prehitro, saj se ves čas kaj dogaja. »Zelo mi je všeč, ker nas je tako veliko. Vsak je iz drugega kraja, zato se mešajo običaji in tradicije,« je navdušeno pripovedovala. Z njo se je strinjala Lucija Pevec. »Edina slaba lastnost tabora je ta, da je prekratek.« Edinstvene priložnosti, da se pridruži taboru vseh skavtskih skupin, tudi Jan Kafol ni želel zamuditi. »Všeč so mi zabavni večeri in igre, pa tudi druženje ob tabornem ognju.« Povsem drugačen vsakdanji utrip kot doma je navdušil še Marka Kunavarja. »Zanimivo je, ker spimo v šotorih in kuhamo v naravi.«

Bivalne šotore so skavti postavili sami, saj je bivanje v taboru povezano tudi z dolžnostmi. Tabor je sestavljalo 78 šotorov, v vsakem je bilo prostora za osem skavtov. Dan v taboru se je začel ob 7. uri, pri čemer je po umivanju, zajtrku in telovadbi sledilo dviganje zastave in duhovni uvod v dan, za kar so si vsak dan izbrali drugo vrednoto. »Danes sta vrednosti poštenost in zagnanost,« je ob našem obisku minuli petek pojasnil Tomi Tomšič. Po dopoldanskih dejavnostih so si udeleženci sami pripravili kosilo na odprtem ognju, nato pa so si z različnimi dejavnostmi zapolnili še popoldan. V petek zvečer so se nato zbrali ob »nočni igri«, a dopoldne Tomi Tomšič še ni želel izdati, kaj jih čaka, namignil je le: »Noč ima svojo moč.« Vsak večer so se zbrali tudi pred osrednjim odrom, da so si ogledali fotografije in kratke filme, ki so nastali tisti dan. Druženje so končali ob dveh tabornih ognjih, za katere so udeleženci prav tako morali poskrbeti sami, nato pa so še spustili zastavo in se ob 23. Uri odpravili vsak v svoj šotor na spanje. No, po hudomušnem muzanju Urške in Lucije je bilo jasno, da so se »priprave« na spanje najbrž zavlekle še precej bolj pozno v noč …