Sončnica proti vročini

Besedilo: Pavla Kliner
Kategorija: Nasveti / torek, 10. julij 2012 / 06:00

Sončnice, ki jih je čudovito ovekovečil Vincent van Gogh, ki so mu bile simbol življenjske moči in dobrote, veljajo za najlepše poletne rože. Že pogled na njihove živahne rumene cvetove nas razvedri, poživi in navda z optimizmom. Kako je šele, če se poslužimo sončničnih semen ali kar njenih cvetov ... Sednji so med drugim sestavina okusnega poletnega čaja, ki nas osveži in ohladi ... Čaj iz cvetov sončne rože pa se obnese tudi proti vročini ...

V dneh, ko vročina pritiska, ljudje skačemo od sence do sence in begamo pred soncem oz. njegovimi žarki. No, razen tistih, ki se mu v želji po zagoreli polti na svojo odgovornost voljno predajajo. Prav takšne so tudi sončnice, ki se voljno obračajo za soncem. Ko to zaide, tudi prečudovite rastline z osupljivimi žareče rumenimi cvetovi, ki so kot pomanjšano sonce, zaprejo cvetove.

Simbol sonca

Že starodavne civilizacije, denimo Inki in Azteki, so sončnico (Helianthus annuus) povezovale s soncem in sončnimi božanstvi. K temu jih je gotovo spodbudil videz sončničnih cvetov in dejstvo, da se obračajo za soncem. Inki so jo posvetili bogu sonca in z njenimi risbami krasili templje, okrasne predmete in oblačila. Sončnice naj bi bile doma v Mehiki, od koder so jih španski osvajalci leta 1569 prinesli na Staro celino. Prvi Evropejec, ki je imel čast ugledati dih jemljajoči sončnični cvet, naj bi bil španski konkvistador Francisco Pizarro. V Španiji sprva niso bili navdušeni nad gojenjem sončnic, saj so bili cvetovi povezani s poganskim čaščenjem sonca. Trajalo je kar nekaj časa, da so sprejeli to pogansko lepotico - najprej le v okrasne namene. Šele koncem 18. stoletja so začeli po vsej Evropi sončnice gojiti na velikih poljih in pridobivati olje iz njihovih semen. Najbolj uspešni pri tem so bili Rusi.

Cvetovi nekoč

Povsod po Evropi, kjer so gojili sončnico, so kmalu začeli spoznavati ne le učinkovitosti njenega glavnega aduta - semen, pač pa tudi njenega najlepšega dela - cvetov. Rumeni jezičasti cvetovi so v tedanjem ljudskem zdravilstvu postali priljubljeno zdravilo za zbijanje vročine in celjenje ran. S čajem iz cvetov so spodbujali še izločanje seča. Cvetove so namakali tudi v žganje in to sončnično žganje uživali po kapljicah zoper prehladna obolenja, gripo, bronhitis, celo malarijo.

Sončnični čaj

Cvetove sončnice danes uporabljajo predvsem za čajne mešanice, saj jim podarijo živahno bleščečo barvo. Samostojen sončnični čaj je lepe rumene barve in sladkastega vonja. Okusa je precej neizrazitega, zato je modro, da mu dodamo aromatična čajna zelišča, denimo meto, meliso, janež … Da bomo sploh prišli do čaja, moramo najprej ob cvetenju, to je med julijem in septembrom, nabrati sončničnih cvetov. Jezičaste cvetove izpulimo s koškovega cvetišča, preden začnejo veneti. Sušimo cele na toplem senčnem prostoru, kjer se posušijo hitro in brez težav. Čaj pripravimo v obliki poparka: eno žlico cvetov, ki smo jih zdrobili na manjše koščke, prelijemo s skodelico vrele vode, pustimo stati pet do sedem minut, nato precedimo in pijemo.

Poletna mešanica

Izjemno osvežilno in okusno poletno čajno mešanico, katere del so tudi sončnični cvetovi, dobimo, če zmešamo citronko, meliso, poprovo ali kakšno drugo meto ter cvetje sončnice in ognjiča. Osnova naj bo citronka, ki naj zavzema polovico skupne količine, preostalo polovico pa naj sestavljajo enaki deli drugih zelišč.