Glasba in golaž na planini

Vse poti vodijo v Rim, kakšna več pa na Bistriško planino, kjer se enkrat na leto tradicionalno na družabnem srečanju, ob zvokih pihalcev in pesmi, ob okusnem Mojčinem golažu srečujejo tisti iz domačih logov, kot tudi iz bolj oddaljenih krajev.

V nedeljo je bilo nekaj pohodov celo vodenih. Kar precejšnja kolona pohodnikov, ki je prispela iz Sv. Ane v Podljubelju, je na primer do Bistriške planine potrebovala kaki dve uri hoda. Se pa na planino pride tudi z avtom, celo avtobusom.

Na planini je namreč potekalo tradicionalno prijateljsko srečanje s člani Pihalnega orkestra Tržič in mešanim pevskim zborom Kulturnega društva Bistrica ob prazniku KS Bistrica pri Tržiču. Starejši so nam namignili, da so včasih pač na ta način praznovali dan borca, čemur se še danes poklonijo s krajšo slovesnostjo ob spomeniku. Smo pa dobili občutek, da je večina prišla na planino pravzaprav zaradi Mojčinega golaža.

Mojca Krč iz Leš je namreč v mobilni vojaški kuhinji skuhala okoli 180 litrov golaža, v katerega je šlo 45 kilogramov čebule, 40 kilogramov mesa - govejega in divjačine. Mimogrede smo še izvedeli, da vešča kuharica ves omenjeni material za pripravo golaža nareže na roke. Njegova priprava je trajala dva dni, v nedeljo pa je bil kotel topel že ob petih, saj ga je bilo treba prevreti.

Naleteli smo tudi na zgovorne moške člane zbora DU Tržič, ki so bili veseli, da na planino zaidejo tudi mlajše generacije. Rado Pančur je včasih pel v ljubljanski operi tenor, njegov brat Marjan pa ravno tako, le da je on pel bariton. Ko sta bila še osnovnošolca, sta se že spoznala z glasbo, celo za kakšen inštrument prijela, vendar le tisto, kar je bilo v šoli 'mus'. In kako sta pristala v operi? Enostavno sta šla na avdicijo, pa so ju sprejeli.

Kadar pa na Bistriški planini zaigrajo na svoje inštrumente člani pihalne godbe Tržič, takrat postane stvar zanimiva tudi stalnim prebivalkam planine - kravam. Prav zanimivo jih je gledati, kako se postavijo v nekakšen zbor in prisluhnejo.

Pravzaprav naj bi veljalo, da tam, kjer imajo v hlevu glasbo, naj bi krave dajale več mleka, nasmejano pove oskrbnik koče in pastir na Bistriški planini nad tržiško Bistrico Janez Boncelj, ki s soprogo Tino tu kraljuje že dobrih devet let.