Poletje in preživetje

Ste v sebi že preklopili na poletje? »Vse više in više se vzpenja sonce po nebesnem oboku. Trave in žita valovijo v razkošnem zelenju. Sadno drevje odcvita in zastavlja plodove. Poletje obeta obilo pridelkov.« Tako je vzdušje pred začetkom poletja v časih pred našimi opisal profesor Niko Kuret. Za naše prednike, ki so živeli navezani na zemljo, je bilo poletje ključni čas v letu, prinašalo je dobro ali slabo letino. Na to, da bi bila dobra, so skušali tudi vplivati, jo pričarati oziroma naprositi. Prirejali so »prošnje procesije«. Tudi o njih poroča imenovani narodopisec. »Skrb za letino je gnala ljudi zlasti na Gorenjskem in Koroškem, da so naročali posebne 'vremenske' maše. Ponavadi je dala vsaka soseska zase za mašo, ki se je morala opraviti v domači podružnici … Take maše se je udeleževala vsa soseska … Najprej je duhovnik blagoslovil vodo, zapel pri oltarju 'Pokropi me' in kropeč z blagoslovljeno vodo šel iz cerkve … Na Gorenjskem tisti dan vsaj dopoldne niso opravljali poljskega dela, pač pa so raznašali po njivah blagoslovljeno vodo.«

Zdaj pa si predstavljajte, kako bi bilo, če bi šli tudi danes vsi k »prošnji« maši in procesiji. Za dobro letino, ki bi nam pomagala preživeti krizo. Po maši in procesiji pa bi raznašali blagoslovljeno vodo po »njivah«, na katerih si danes služimo kruh. Teh pa je največ v tovarnah, delavnicah, uradih, šolah in drugih ustanovah … Ker si na teh njivah služimo denar in šele z njim kupimo kruh, bi morali z žegnano vodo tudi v banke … Ne, ne bo šlo, česa takega pač nismo več zmožni. Boga ne znamo več prositi, politikom in bančnikom ne zaupamo, zanašamo se le še nase in na svoje najbližje, pa še nad seboj dostikrat obupujemo. V bistvu pa smo tako kot naši predniki odvisni od dobre letine, ki se ji danes reče uspešno poslovanje. Je to odvisno samo od nas in naših osebnih ali skupinskih prizadevanj? Po mojem ni. In če ni, kaj storiti? Kakšen bi bil sodobni način prošnje maše in procesije? Odgovora na gornje vprašanje ne poznam in bojim se, da ga tudi tisti, ki nas vodijo, ne. Če se ne nadejamo božjega blagoslova in od višjih sil pričakujemo le še več slabega, to pač ni dobro. Če ne zmoremo več zaupanja v višje sile, bi se lahko bolj oprli na delo lastnih rok. Na tisto početje, ki mu narodopisci pravijo nabiralništvo: »nabiranje rastlin in njihovih plodov, živali in njihovih produktov, tj. dobrin, kakršne narava daje neposredno, ne da bi človek izboljševal njihovo plodnost in kakovost«. Dr. Marija Stanonik, dobitnica letošnje Štrekljeve nagrade, je leta 1990 v Žirovskem občasniku objavila obsežen članek in v njem popisala vse, kar so bili nekoč zmožni nabrati v naravi. Začela je z - vodo. Nadaljevala z drugimi tekočinami (brezov sok), užitnimi rastlinami in sadeži (borovnice), zdravilnimi rastlinami (arnika), nabiranjem živali in njihovih produktov (konjske fige), nabiranjem za rejo in zdravljenje živali (žir), za čistočo (vejic za brezove metle), za kurilne namene (butarice), za stavbne (kamenje), za obrtne (smola), za prodajo (gobe), za igro (vrbovo lubje za »pišuke«), za okras (kresnice), zaradi šeg (novoletne smrekice); nazadnje se zvrstijo še paberkovanje (žitnih klasov, ki so ostali na njivi po žetvi), beračenje in bera (priboljškov za duhovnike). Skupaj kar šestnajst vrst nabiranja, pri katerih sem v oklepaju navedel pri vsakem samo en »produkt«, sicer ne bi šli vsi v to kolumno … Sliši se starinsko, a če bo šlo tako naprej, bo marsikomu za preživetje ostalo le še - beračenje.