Naj plačajo odškodnine tisti, ki so lagali, da jih ne bo

Murphyjev zakonik določa prvi politični načeli: 1. »Ne glede na to, kaj vam pripovedujejo, vam vsega ne pripovedujejo po resnici.« 2. »Ne glede na to, o čem govorijo, govorijo o denarju.«

Deset let smo poslušali zatrjevanje politikov tranzicijske levice, da odškodnin t. i. »izbrisanim« ne bo. Vsi, ki smo opozarjali, da gre za neodgovorno igranje z lastno državo in da lahko na koncu pride do večstomilijonskih odškodnin v evrih, smo bili v javnosti skrajno grobo ožigosani z manipulatorji in lažnivci. To je bilo najbolj očitno, ko smo predlagali ustavni zakon, s katerim bi obravnavali vsak primer posebej, popravili vse dejanske krivice, hkrati pa omejili odškodnine v okvir realnih možnosti države. Nič ni pomagalo, da se je za tako rešitev v posebnem pismu zavzel celo pokojni dr. Janez Drnovšek in s tem pokazal državniško modrost in odgovornost. Vsa druga kategorija politikov tranzicijske levice od Potrate in Kresalove do Anderliča, Školjča in Potrča je hitela zatrjevat, da gre izključno za povrnitev človeškega dostojanstva, in da »odškodnin nikoli ne bo, ker da jih niti ne more biti«. S tem očitno povsem lažnivim »argumentom« je tranzicijska levica večinsko zavrnila ponujeni ustavni zakon. Sedaj je tu sodba sodišča EU, da naj Slovenija vsakemu od t. i. »izbrisanih« izplača po 20 tisoč evrov odškodnine. Ker iz sodbe izhaja avtomatizem izplačila za vse, to pomnoženo z v času Pahorjeve vlade na okoli 27 tisoč napihnjeno številko t. i. »izbrisanih« pomeni več kot pol milijarde evrov za odškodnine samo na tej osnovi. A to še ni vse. Poleg nematerialnih lahko vsi uveljavljajo tudi materialne (izgubljen zaslužek itd.) v zasebnih tožbah. In stroške odškodnin povečajo na milijardni znesek v evrih. Tudi če se to ne bo zgodilo, je že sedanja višina skupnih odškodnin izjemen problem za državo. Vsi varčevalni ukrepi, ki so jih socialni partnerji usklajevali mesece, sprejemali s stisnjenimi zobmi ter so bili uveljavljeni za las, so skupaj mnogo manjši od sedaj že povsem realne vsote odškodnin za t. i. »izbrisane«. To lahko vsa prizadevanja vlade in poslancev za stabilnost javnih financ povsem izniči in državo pahne v dolgotrajno recesijo. Manj zdravstvenega varstva, nižja kvaliteta šolstva, nižje pokojnine … nižja kvaliteta življenja. Dejstvo, da je večina tranzicijske levice dvakrat (prvega sva napisala z dr. Bohincem, ko je bil še notranji minister v Ropovi vladi) z levo roko zavrnila ustavni zakon o t. i. »izbrisanih«, nedvoumno priča, da ji je vseeno, če država propade in ljudje slabo živijo, važno je le, da si je kupila nove volivce.

Iz sodbe evropskega sodišča je mogoče razbrati, da se je pri svoji odločitvi oprlo na »zagovor« Pahorjeve vlade, iz katerega je v povezavi s sodbo slovenskega ustavnega sodišča v bistvu izhajalo, da Pahorjeva vlada za nazaj priznava upravičenost tožbenih zahtevkov t. i. »izbrisanih«. Volivci tranzicijske levice bodo, ko bodo plačevali iz svojega žepa za odškodnine, lahko veliko razmišljali o stari modrosti, da mora biti neumnost obdavčena. In o obeh zgoraj zapisanih pravilih. A žal bomo plačevali vsi. Čeprav trdim, da bi bilo edino pošteno, da odškodnine iz svojega žepa plačajo tisti, ki so lagali o tem, da »odškodnin izbrisanim nikoli ne bo«.