Hudiček me je kdaj že pocukal

Jamarsko društvo Carnium iz Kranja je ob deseti obletnici za častnega člana izvolilo dolgoletnega jamarja Mira Preisingerja. Bil je del ekipe, ki je razvila varnostno vrvno zavoro, ki se danes s pridom uporablja po svetu. Za mlajšo generacijo pa Miro Preisinger pravi: "Kondicijsko so odlično pripravljeni, na varnost pa dajo premalo. Naša generacija besede adrenalin ni uporabljala."

Miro Preisinger ima precej daljši staž v jamarstvu, kot šteje let Jamarsko društvo Carnium. Jamarjem se je pridružil leta 1965, tedaj so delovali še kot Jamarska sekcija Planinskega društva Kranj, ki jo je leta 1954 ustanovil Marko Aljančič. »Nobene posebne opreme nismo imeli, lojtrce z aluminijastimi prečkami smo si naredili sami. Po poklicu sem orodjar in lojtrce res ni bilo težko narediti. Pravzaprav smo kar vse inovacije razvijali v Iskri, »na fuš« (smeh), vsak je kaj prispeval k temu. Za jame smo se opremili z delavskimi čeladami, delovnimi oblekami, tudi karbidovke smo predelali sami. Plezalnih pasov še nismo imeli; z vrvjo si se privezal okrog pasu, drugi te je pa čez ramo spuščal v jamo. Če ti je spodrsnilo, te je tovariš že zadržal, prav fletno pa to ni bilo. Seveda tedaj še nismo hodili v tako globoka brezna. Sedem, osem nas je bilo, za jamarstvo nas je navdušil pokojni Karel Lipovec. Tudi moj brat Davo je bil tedaj že jamar, začel pa je pri Jamarskemu društvu Ljubljana – Matica. Raziskovali smo predvsem jame v okolici Kranja. Lezli smo povsod, risati jam se pa nobenemu ni ljubilo. Krasna druščina smo bili, edino besede adrenalin pa še nismo poznali,« se spominja Miro Preisinger.

»Leta 1972 se je jamarska sekcija osamosvojila v Društvo za raziskovanje jam Kranj. Do takrat so jamarji iz cele Gorenjske hodili v Kranj, kasneje pa so tudi na Bledu, v Gorenji vasi, Škofji Loki, Podnartu in v Gorjah ustanovili svoja društva, v bistvu pa vsi izhajamo iz istega društva,« je razložil Preisinger, ki je na svoji zanimivi jamarski poti raziskoval jame na Vršiču in Kaninu, na Jelovici in Krasu, sodeloval na odpravah v Makedonijo, na Hrvaško, v Črno goro, na Poljsko ter v Turčijo.

Miro 1 in Miro 2, svetovna inovacija

Leta 1985 je Miro Preisinger postal jamarski reševalec, sodeloval je na številnih reševalnih vajah in intervencijah. Operativni jamarski reševalec je bil do leta 2001, danes pa svoje znanje in izkušnje posreduje v Enoti za reševanje iz jam in višin, s katero društvo deluje pri Civilni zaščiti Mestne občine Kranj. »Na srečo v jamah ni toliko nesreč, ker obisk »v temi« ni množičen. V Sloveniji so v povprečju tri nesreče na leto. Res pa je, da se nesreče pogosto končajo s posledicami, popravnega izpita v jamah namreč ni. Mlade generacije so danes kondicijsko odlično pripravljene, na varnost pa dajo premalo,« je opozoril Preisinger.

Kot jamar se najbolj odlikuje pri razvoju vrvne tehnike. »Med leti 1979 in 1983, v okviru takratne Tehnične komisije Jamarske zveze Slovenije, smo skupaj z Zvonetom Korenčanom in Tomažem Planino sodelovali pri konstrukciji varnostne vrvne zavore, ki jo danes uporabljajo jamarji, alpinisti, gasilci, kinologi in drugi po vsem svetu. Varnostna vrvna zavora tipa »Miro 1« in »Miro 2« je izboljšava varnostne vrvne zavore, ki jo je zasnoval že B. Butkovič,« je pojasnil sogovornik. Inovacijo je prevzelo danes svetovno znano podjetje Petzl. »Z inovacijo smo želeli izboljšati varnost pri spuščanju po vrvi, zato je nismo patentirali. Ostala pa je osebna zavest, da smo za jamarijo nekaj naredili,« je pojasnil.

Sredi osemdesetih let je Miro Preisinger sodeloval pri pionirskem razvoju vrvne tehnike za reševanje iz smučarskih žičnic. »Zvone Korenčan je skonstruiral reševalni škripec za transport po jeklenici. Izdelal sem dva škripca, s katerima smo dolga leta prikazovali reševanje iz sedežnic na Krvavcu in Kaninu. Iz te osnove izhajajo posodobljeni postopki današnjega reševanja. Izkazalo se je, da je jamarska vrvna tehnika lahko v veliko pomoč tudi drugim reševalnim službam.«

Želja: en sifon in minus tisoč metrov

Po letu 2002 je Miro Preisinger sodeloval pri razvoj vrvne tehnike za reševanju iz sotesk in visokih zgradb. Leta 2005 je kot priznanje za svoje delo pri Civilni zaščiti Mestne občine Kranj prejel bronasti znak Civilne zaščite RS, leta 2006 pa Zlati znak Jamarske zveze Slovenije. »Pred kratkim sem bil v Konasnici, eni najlepših jam na Gorenjskem. Ven sem prišel kar zdelan in sem se vprašal, ali res ne morem odnehati. Večkrat me je na kakšni jamarski odpravi »hudiček že malce pocukal«, preveč sem mu šel že naproti,« je povedal.

Njegova prvenstvena jama pa je pod Storžičem, nad Bašljem: »Odpira se z majhno dvorano, v kateri je bila partizanska javka, za jamarja pa se jama tu šele začne. Za ozkim prehodom si sledijo stopnjasta brezna, do dna na globini okrog 80 metrov, kjer se jama konča, zasuta z zemljo.« In dodal: »Ko sem bil mlajši, sem imel dva cilja za jamarijo: da bom enkrat v življenju prišel na minus tisoč metrov, ter preplaval sifon. Zaenkrat se mi to še ni uresničilo. Mika me pred kratkim odkrita jama na Kaninu, ki ima izhod v dolini. Glede na moja leta, bi bil kilometrski vzpon nazaj »prehud«. Sifon bi pa moral biti tak lep, »po pameti«.«

Miro Preisinger je eden od ustanovnih članov Jamarskega društva Carnium. Takole je še dejal: »V Društvu za raziskovanje jam Kranj smo imeli različne interese, pa smo se odločili, da gremo na svoje. Jamarstvo v Kranju je s tem postalo še bolj raznovrstno in zanimivo.«