Tatovi mojega življenja (1)

Milica je ženska srednjih let. Ko sva se srečali prvič, sem mislila, da jih ima dosti več. Sivi lasje, gube, zarezane v obraz, in komaj kaj mesa, ki ga je ostalo na kosteh, so pričali, da je doživljala najhujše, kar lahko doleti nekega človeka. Zgodbe, ki sem jih slišala pred njeno, so nenadoma izgubile svojo ostrino. Sliki, ki se je ustvarjala v moji glavi, pa so svojstvene tone dodajale tudi turobne stene »norišnice«, kjer so jo poskušali vnovič postaviti na noge. »Pridi kdaj drugič,« mi je rekla, ko je v skoraj treh urah, kar sva sedeli za mizo, zaman poskušala dati svoji zgodbi tisto pravo obliko, da bi dogodki in ljudje v njih imeli rep in glavo.

Lani sva se srečali še enkrat. Takrat se je že malo pobrala, invalidnini se je v denarnici pridružila še pokojnina, tako da ji ni bilo več treba živeti od »pajkovih mrež« in paketov Rdečega križa.

Milica je odraščala v družini, kjer so vsi plesali tako, kot je ukazala stara mama.

»Spominjam se, bila sem še otrok, ko se je nekoč podelala sredi hiše na tla in kričala, da v lastni hiši lahko počne, kar hoče, komur pa to, kar dela, ni všeč, lahko gre. Vsi so bili ponižno tiho, ded se je tako ali tako priženil, zaradi česar mu je redkokdaj dovolila, da je sploh kaj rekel, moja mama ni bila poročena, jaz kot nezakonski otrok pa sem bila, kar pomnim, frdamana. V hiši se je kar naprej zmerjalo, prepiralo, kričalo drug na drugega. Vsi so vedeli, kaj se pri nas dogaja, a je stara mama znala biti tudi hinavska, tako da je s svojo priliznjenostjo marsikomu, ki bi rad kaj naredil v moje dobro, zavezala jezik. Zelo zgodaj sem dobila menstruacijo, nihče mi ni povedal, kaj to je, nihče mi ni ponudil vložkov in tako sem letala po vasi s krvavo ritjo, da so se mi vsi smejali in brili norca iz mene. Neštetokrat sem bila tepena, če me ni zlasala mama, pa je kakšno palico na mojem hrbtu zlomila stara mama. Edina, ki je do mene pokazala vsaj malo usmiljenja, je bila šolska snažilka. Pri njej sem se kdaj pa kdaj do sitega najedla, včasih tudi naspala, spodbujala me je, da sem napisala domačo nalogo, kajti bila sem nenehno preplašena, boječa, bala sem se lastne sence. Ko so mi nekoč ukradli škornje, je šla z menoj domov, kjer jo je stara mama vsa priliznjena sprejela, ji skuhala kavo in z njo poklepetala. A ko je odšla, sem bila tepena še na ta račun, kajti stara mama je bila zelo skopuška in nikoli ni nikomur nič ponudila, če se ji ni zdelo, da bi od strežbe imela kakšne koristi,« sem hitela zapisovat Miličine izpovedi.

Pri tem so se mi tresle roke, kajti marsikaj krutega iz življenja otrok sem že slišala, toliko grdega, kot je morala doživljati ona, je presegalo celo mojo domišljijo.

Potem je bila Miličina mama, na presenečenje vseh, drugič noseča. Nihče ni vedel, ne s kom ne kdaj, od jeze in besa je stara mama uničevala vse, kar ji je prišlo pod roke.

»Mama je ležala na tleh, stara mama pa jo je brcala in zmerjala, naj ji pove, čigav je otrok. Mama pa je molčala. Vseeno pa so vaščani začeli kmalu opravljati, da so videli nekoga, ki se je smukal okoli naše hiše. Bil je nek možakar, malo bolj poseben, preživljal se je s priložnostnimi deli, nikjer pa ni imel pravega obstanka, zato se je pogosto zgodilo, da je čez noč izginil, ne da bi sploh pobral plačilo za svoje delo. Ne vem točno, kaj se je potem dogajalo, čez nekaj časa se je Vladimir, tako mu je bilo ime, priselil k nam. Z mamo sta se tudi poročila in celo jaz sem dobila njegov priimek, ki mi je še danes smešen, če se spomnim nanj. Bratec, ki se je rodil, mu je bil zelo podoben, bil je lušten in zelo miren, le bolj počasne pameti kot njegov oče. Nihče ni vedel zakaj, ampak bratec se je stari mami zelo prirasel k srcu. Tako se je dogajalo, da sem bila tepena tudi zato, če je jokal, če je dobil vročino, če je po nesreči kje padel. Zmeraj so krivdo zvalili name. Pozneje, ko je šel v šolo, so bili vsi učitelji butci, ker ga niso znali naučiti več kot za dvojko, ali pa še to ne,« se trga, in to zelo počasi, korak za korakom, iz Miličine duše.

Vladimir je bil po potrebi tudi zidar, podrl je svinjak, ga preselil v hlev, namesto njega pa je zrasel prizidek, kamor se je nenavadna družina preselila. Možakar je bolj malo govoril, človeka je prebadal s pogledom, da se je vsak raje umaknil, kot da bi z njim imel kaj več opravka.

»Rad me je posadil na kolena in se delal, da je konjiček,« nadaljuje.

»Čutila sem, da se je po moško vznemiril, a se nisem upala niti premakniti. Njegove noge so »galopirale« vedno hitreje, če bi se upala, bi začela kričati, a sem bila raje tiho, le duša mi je na vso moč jokala. Za te najine igrice nihče ni vedel, bognedaj, da bi komu kaj omenila, saj bi me stara mama ubila, ker je bila, po drugi strani, zelo pobožna ženska. Vladimirja sem imela po svoje celo rada, trenutki, ko sva se 'igrala', so bili edini, ko me je kakšen človek držal v naročju in božal. Vse skupaj se je vleklo do mojega dobrega petnajstega leta, ko pa so se igrice sprevrgle v zaresne igre. Kar prihajal je k meni in za čuda, ne stara mama ne mama, nihče naju ni zalotil. Ko sem ga zagledala, sem se ulegla na tla, mirna, niti premaknila se nisem, dokler ni opravil svojega. Šele potem sem vstala in se za silo očedila.«

(Se nadaljuje)