Uršulinke zapuščajo Mekinje

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. junij 2012 / 06:00

Znameniti mekinjski samostan, ki je bil pred več kot 700 leti ustanovljen kot najstarejši samostan klaris na Kranjskem, zadnjih 110 let pa v njem delujejo uršulinke, se počasi, a vztrajno prazni. Zaradi prevelikih stroškov vzdrževanja redovnice že nekaj let iščejo kupca, a zanimanja za veliko in obnove potrebno stavbo ni.

Mekinje - Zgodovina samostana v Mekinjah se piše že vse od leta 1300, ko sta zakonca Žiga in Elizabeta Gallenberg na svojem posestvu ustanovila samostan reda sv. Klare, klarise pa so s tem dobile svoj prvi samostan na Kranjskem.

Mogočna stavba, ki je združevala samostan, župnišče in cerkev, je v minulih stoletjih doživela številne prezidave, obnove, pa tudi rušitve. Leta 1471 so samostan opustošili Turki, dobrih sto petdeset let kasneje so ga zavzeli uporni tuhinjski kmetje. Zahtevna obnova je trajala več desetletij in zgradba je ob koncu 17. stoletja dobila obliko, kakršno ima še danes. A samostan, kjer so vseskozi živele sestre klarise, je cesar Jožef II. leta 1782 razpustil. Posest je bila podržavljena in v njem je začel delovati naborni okraj, od leta 1799 pa so prostori služili celo kot zapor za francoske vojake in pa bolnico, saj je bila v času Ilirskih provinc tu nastanjena francoska vojska. Uršulinke, ki so lastnice še danes, so stavbo, ki je bila takrat spet v zelo slabem stanju, kupile leta 1902, saj so v njej nameravale urediti kraj za oddih za ljubljanske redovnice svojega reda, pa tudi ljudsko šolo. V skrbno zbrani zgodovini samostana piše, da so se prve uršulinke po temeljiti obnovi z dvema kočijama v Mekinje pripeljale 26. septembra 1903. Od takrat pa do danes, se je mekinjski samostan razvil v enega od treh središč uršulink v Sloveniji - poleg Ljubljane in Škofje Loke (oz. Sv. Duha, kamor so se škofjeloške uršulinke preselile ob podržavljenju samostana v Škofji Loki.)

Do prve svetovne vojne je v Mekinjah deloval tudi avstroogrski noviciat za uršulinke (kasneje tudi jugoslovanski), v času vojne pa so se redovnice spet umaknile vojski, saj so prostore spremenili v vojaško bolnišnico za češke in nemške vojake. Šolski pouk pod okriljem uršulink je v Mekinjah sicer vseskozi deloval. Ob začetku druge svetovne vojne so samostan zasedli Nemci in ga povsem razdejali, tako da so imele redovnice ob vrnitvi leta 1945 na razpolago le nekaj sob in kapelo. Takoj po vojni je bil samostan tudi središče približno tisoč internirancev iz nemških taborišč in zaradi vojne razseljenih ljudi.

Leta 1959 je bil del samostana podržavljen in nekaj nadaljnjih desetletij so v njem tako delovali frizerska in mizarska vajeniška šola, poboljševalnica, delavnica ljudske tehnike, radioklub, različna skladišča, nekaj prostorov pa je bilo preurejenih tudi v zasebna stanovanja. Skoraj tri desetletja so večji del stavbe zasedala skladišča Narodne univerzitetne knjižnice, ki je bila najemnik vse do začetka 90. let prejšnjega stoletja. Takrat so uršulinke podržavljen del samostana dobile nazaj v svojo last.

Redovnice samostana ne zmorejo več vzdrževati

A težki časi so se za maloštevilčno skupnost redovnic v Mekinjah s tem šele začeli. Leta 2004 so tudi ob pomoči občine Kamnik uršulinke sicer obnovile del stavbe in v njem uredile t. i. Marijin dom za delo z mladimi, kjer potekajo daleč naokoli znane duhovne vaje in različna srečanja, tudi mednarodna, a v približno pet tisoč kvadratnih metrov veliki stavbi, od katere je komaj polovica prostorov obnovljenih, živi le sedem redovnic (od skupno približno šestdesetih, kolikor jih še deluje v Sloveniji) in stroški vzdrževanja so postali preveliki. »Vse skupaj nam je v veliko breme in stavba je preprosto prevelika za našo skupnost in predraga za vzdrževanje. Z lastnimi sredstvi je ne zmoremo več same vzdrževat, saj zgolj ogrevanje povzroča velike stroške, večji del pa je potreben tudi temeljite prenove, s čimer pa se uršulinke ne moremo ukvarjati. Življenje je za nas tu preprosto postalo predrago, ker pa nas je tudi tako malo, se je naša provinca odločila, da samostana v Mekinjah ne bo več razvijala,« nam je povedala predstojnica mekinjskih uršulink s. Jakobina Arh, ki v Mekinjah živi zadnje štiri leta, iz rodne Stare Fužine pa se je kot devetnajstletno dekle odpravila pred natanko petdesetimi leti.

Zaradi omenjenih okoliščin uršulinke že vse od odhoda NUK-a razmišljajo o možnostih za obnovo ali prodaji, še posebej intenzivno pa zadnji dve leti, ko zainteresirane investitorje s pomočjo nepremičninske agencije iščejo tudi v tujini, a tudi same se zavedajo, da bo to veliko težje, kot se zdi. Stavba je bila ocenjena na 4,7 milijonov evrov, samostan pa je razglašen tudi za kulturni spomenik, zatorej bo moral novi lastnik upoštevati poseben varstveni režim, ki na tem območju preprečuje novogradnje in določa namembnost, ki je lahko le sakralna, kulturna in izobraževalna.

Sprehod po mogočnem samostanu, po katerem nas popelje s. Jakobina Arh, na vsakem koraku spominja na bogato dediščino, a večji del žal nezadržno propada. Številne predmete in stare knjige so uršulinke pred uničenjem sicer rešile s predajo Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stično, samostanu v Ljubljano in drugim. Pred leti v neurju poškodovano streho so sicer zamenjale, a v manjša popravila - tudi v zamenjavo razbitih šip - ne vlagajo; vse to bo počakalo novega lastnika. Redovnice v Mekinjah živijo precej aktivno življenje - delujejo v okoliških župnijah, obdelujejo velik vrt, z računalniško sobo in dvema avtomobiloma pa so - kljub povprečni starosti, ki že presega šestdeset let - veliko bolj odprte, kot se zdi na prvi pogled. Čeprav obljubljajo, da dejavnosti v Marijinem domu ne bodo zamrle in jih bodo s prihodom nove sestre v kratkem kvečjemu še obogatili, in kljub temu, da bo v samostanu pod okriljem Zavoda za socialno oskrbo Lokvanj kmalu začel delovati dnevni center za starejše, pa uršulinke Mekinje počasi, a vztrajno zapuščajo. Kot nam je potrdila s. Jakobina, bosta to poletje sicer prišli dve novi redovnici, a šest, od sedanjih sedmih, jih odhaja v druge samostane po Sloveniji.