Na peronu številka 7 (4)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. junij 2012 / 06:00

Tihi dnevi so postali stalnica njunega skupnega življenja. Še otroci so se navzeli morečnosti, nagonsko so utihnili, če sta si obrnila hrbta.

''Žena se je ''našla'' v kuhanju, pospravljanju, v cerkvi. Vsi so jo imeli radi, saj je za marsikoga naredila veliko dobrega. Kuhala je za bližnje in daljne sosede, pazila na otroke, negovala bolnike. Starejša ko sva bila, bolj je bežala v svoj svet. Nikoli ni dovolila, da bi kdorkoli kakšno rekel čezme, hvalila me je in poudarjala moje odlike. Sam sebi sem se zdel kot ogaben pacek, ko sem razmišljal o drugih ženskah, o objemih in nežnostih. Garal sem kot črnec, ker sem upal, da bom v delu pozabil na tegobe, s katerimi je bilo prepleteno moje življenje,'' z grenkobo pripoveduje Tine, ne da bi pri tem poskušal sebe oprati krivde.

Zvečer, ko je prišel domov, je šel teč, sčasoma je ugotovil, da so to trenutki, ko se sprosti in mu ni treba misliti na nič. V poslu je bil zelo uspešen, obrestovalo se mu je, da je negoval stike z različnimi ljudmi, s katerimi se je v življenju srečeval. Počasi je bil tudi prepričan, da je že dovolj star, da lahko preneha misliti na ženske, na to, da bi bilo kdaj drugače. Na prste obeh rok je pri dobrih 55 letih lahko seštel, kolikokrat so ga v postelji objele ženske roke.

''Potem pa sem odkril Gradiško jezero. Očarale so me poti, ki so vodile okoli njega. Vedno pogosteje sem po službi zavil tja, se preoblekel in začel teč. Bilo je mirno, a dovolj blizu ljudem, za vsak primer, če bi se mi kaj pripetilo. Nekoč sem ugotovil, da na teh poteh nisem sam. Ženska sicer ni tekla, se je pa preizkušala v nordijski hoji. Bila mi je všeč, saj me je zmeraj lepo pozdravila. In če nekoga srečuješ dan za dnem, pride kar samo po sebi tudi do pogovora. Povabil sem jo v gostilno ob cesti v Lukovico, tam sva se zaklepetala in mimogrede je bila ura skoraj polnoč. Domov grede sem bil jezen sam nase, kajti Sergeja je bila od mene vsaj za petnajst let mlajša. Naslednji dan me je pričakala kar pri avtu, da sva se potem skupaj odpravila okoli jezera. Imela sva si veliko povedati. Njen zakon je bil ena sama polomija, saj ni mogla imeti otrok, mož je bil do nje zato psihično nasilen, obenem pa zelo oblasten, žalil jo je na vsakem koraku, tudi v javnosti. Ko sva se vračala, mi je ravno opisovala enega takih trenutkov, spontano sem jo prijel za roko, naslonila se je name in se razjokala. Ne vprašajte me, kakšen šok sem doživel ob dotiku njenega telesa! Spreletelo me je, kot bi se žareče ognjene krogle zapodile po mojih žilah in jih hotele raztrgati. Občutki so bili tako siloviti, da se mi je roka, s katero sem jo objemal okoli ramen, začela nekontrolirano tresti. Ne bom razlagal, kaj vse je zatem sledilo, v glavnem, mene je tako zelo ''zadelo'', da sploh nisem vedel, kje se me glava drži. Grozno dolgo sva stala objeta in tudi njeno srce je razbijalo. O občutkih, ki sem jih doživljal, moram spregovoriti, ker drugače ne bi razumeli mojih naslednjih korakov, ki sem jih bil prisiljen narediti,'' pravi Tine.

Domov se je vrnil, kot bi ga nosila luna. Bil je povsem izgubljen, zaljubljen in totalno zmešan od ženske, ki jo je poznal komaj kakšen teden.

''Naslednji dan me je poklicala in me kar naravnost vprašala, kaj naj naredi. Želela se je preseliti na svoje, zanimivo, s to odločitvijo je pred tem leta in leta odlašala. Obljubil sem ji, da ji bom pomagal iskati stanovanje. Dan sva potem prebila tako, da sva imela v roki Salamona in tekala od enih vrat do drugih. Končno sva naletela na stanovanje, ki nama je bilo obema všeč, pa še blizu moje službe je bilo. Sergeja je šla domov, pomagal sem ji zložiti nekaj osebnih reči v škatle, s seboj je vzela tudi slike s sten, pa knjige, nekaj rož. Vse drugo je pustila. Težko vam opišem občutke, ko moški doživi, da je neki ženski zanj mar. To so neponovljiva doživetja! Pred seboj sem imel še eno zelo težko nalogo: kako povedati ženi, da jo zapuščam. Strašno sem se bal, kako bo prenesla novico, a je bilo še huje, kot sem si mislil. Na vsak način je vztrajala, da še naprej ohranjava kuliso zglednega zakona, predvsem zaradi otrok, žlahte, sosedov, prijateljev. Predme je padla na kolena, se me oklenila in me med jokom prosila za to edino uslugo. Vseeno ji je bilo, kam grem in s kom, da le ne podrem njenega sveta. Nisem vedel, kaj naj naredim, v trenutkih slabosti, nenazadnje sem z njo preživel domala celo življenje. Vse, kar je prosila, sem ji obljubil. In tako sem potem še vrsto let občasno prihajal domov, se družil z ženo, bližnjimi in igral srečnega soproga.''

(Konec prihodnjič)