Lepo je biti učitelj ali učiteljica

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. junij 2012 / 06:00

Zares je lepo biti učiteljica, šolnik, profesor, pedagoginja, vzgojiteljica. Kljub temu da smo najboljša hrana za medije, ki skrbijo za to, da narod ni lačen. Kljub temu da spadamo v osovraženo javno upravo, ki porablja preveč denarja. Kljub temu da se na naše delo razume vsak, ki ima pet minut časa. Kljub temu da nam starši ves čas očitajo, kako ne znamo ukrotiti njihovih milih otročičev (zakaj bi jih krotili, če so lepo vzgojeni?). Kljub temu da nam iz pisarn »tam zgoraj« dajejo vedno nove zahteve, samo zato, da dokazujejo, da je politika nad stroko. Kljub temu da učitelje tlači nočna mora, preden peljejo otroke na izlet. Kljub odgovornosti, ki jo prevzemajo, ko se otroci podijo na hodniku, pretepajo ali si mečejo češnje v glavo. Kljub temu da nad ponudbo raznovrstne hrane vihajo nosove tako starši kot otroci. Kljub temu da nismo veliko vredni na trgu dela in bi bilo donosneje početi kaj drugega. Kljub vsemu je lepo biti učitelj-ica. Poznam jih mnogo, ki so rojeni za ta poklic. Gledam jih, kako vstopajo v šolo. Prav res so srečni. Znajo z otroki in vedo veliko o njih. Včasih več kot njihovi starši. Iščejo nove načine, kako pokazati otrokom svet okolja, matematike in kemije. Prinašajo deževnike in hrastove liste, plastenke in rože. Mislim, da nikdar ne nehajo misliti na svoje delo. Še na plaži razmišljajo, kako bi uporabili kamne za poštevanko. Domov nosijo podobe žalostnih otrok, ki se znajdejo v različnih stiskah. Boli jih nemoč in pogosto ne vedo, kako pristopiti k otroku. Sprašujejo, se posvetujejo in svetujejo, čeprav starši ne slišimo radi njihovih nasvetov. Ponosni so, ko učenci znajo. Vidijo napredek in vztrajajo, spodbujajo, ženejo naprej vse lenobce. V razred prinašajo življenje in včasih me skrbi za njihovo energijo. Tako kot jo otroci dajejo, jo tudi kradejo. Z neumestnimi pripombami in z vedenjem, ki ni v čast ne njim ne njihovim staršem. Kljub temu gredo naprej. Malo potožijo, malo zarobantijo, malo se šalijo, malo spregledajo, malo zajočejo. Ker so veliki. Pravi učitelji so zares veliki ljudje. Takšni, ki puščajo sledi in poleg znanja učijo tudi pomemben predmet - kako biti človek. Lepo je biti z njimi. Te dni imajo solzne oči. Zaradi otrok, ki odhajajo iz šole in so bili del njihovega sveta. Dokler bo obstajal ta skupen svet, bom verjela v dobre učitelje, ki delajo v dobro otrok.