Glasba, ki se ji nikamor ne mudi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / sobota, 16. junij 2012 / 06:00

Z avtorskim prvencem Balladero Club Deuce se predstavlja nekdanji član Psycho-Path, Dominik Bagola.

Prva asociacija, ki jo spodbudi beseda Balladero, je kakopak balada. Glasba, ki jo prinaša vaš avtorski prvenec Club Deuce, nekako sledi imenu in prvi misli. Gre za melanholično, senzibilno glasbo, ki je nastajala …

»Glasba z albuma je nastajala v obdobju avtorskega odmika od udejstvovanja pri prejšnjih glasbenih projektih in v obdobju premika k iskanju lastnega glasbenega izraza. To pomeni, da je nastajala v zame izjemno ustvarjalnem času, ko sem po krajšem bivanju in študiju glasbe v Londonu strnil dovolj vtisov in po letih potikanja po evropskih glasbenih odrih nabral dovolj izkušenj, da je prišel pravi trenutek za jasen »iztis« svoje glasbene vizije na avtorskem prvencu. Črpal sem iz lastnih vzgibov, stvari, ki so mi blizu, predvsem pa sem hotel ustvariti album, ki bi preživel zob časa, zato se glasbi na plošči nikamor ne mudi in je tudi v tem smislu senzibilna, sproščena in počasi vpne poslušalca v dobro uro bendovsko začinjenih klavirskih songov. Balade po eni strani, ker gre za klavir, inštrument, ki je za slednje nekak sinonim, saj je izvrsten za subtilno tkanje emocij, obenem zato, ker izhajam iz pregovorno melanholičnega Prekmurja, kjer so nam balade tako rekoč položene v zibko.«

Kakšno vlogo je pri projektu odigral glasbenik in aranžer Bobby MacIntyre? Sodelovanje z njim je najbrž tudi razlog, da ste produkcijo plošče opravili v tujini, v Miamiju na Floridi in potem še v Los Angelesu?

»Bobby je pri moji poti imel veliko vlogo predvsem kot dober motivator in res dober producent s pravo vizijo, ki zna služiti skladbam in iz glasbenikov, s katerimi sodeluje, dobiti najboljše. Tudi pri tem projektu je odigral pomembno vlogo kot producent, soaranžer in instrumentalist. Spoznala sva se na snemanju plošče s Psycho-Path, kjer sem se od njega prvič veliko naučil. Je perfekcionist in nikoli ne popušča pri detajlih, dokler nima celotna glasbena slika do konca izdelanih vseh potankosti. Balladero Club Deuce je Bobbyja na krov sicer pridobil na pol poti, potem ko smo večino albuma že posneli v Sloveniji, nato pa smo zavili še v njegov Studio 71 v Miamiju za dosnemavanja, doaranžiranja in miks, s končnim oblikovanjem zvoka na Capitol mastering pa v LA.«

Ob tem, da ste v celoti avtor besedil in glasbe, pa celotno sliko Balladera dopolnjuje pestra plejada glasbenikov iz Prekmurja, Ljubljane, Novega mesta, tujine … Kako, po kakšnem ključu ste zbirali band in pevke? Vsekakor gre za precej pisano druščino, tri kitariste, tri basiste, kup pevk …

»Sem avtor glasbe in besedil, razen besedila za skladbo Monsters, ki ga je napisala Meli Fabčič. Rad sodelujem. Nisem ustvarjalec, ki bi hotel niti držati povsem v svojih rokah, raje vidim, da vsak prinese k ideji svoj delež, saj tako lahko ustvariš presežek, ki je zunaj tvojih lastnih okvirjev. Pestra zasedba na plošči povezuje glasbena prijateljstva, prejšnja sodelovanja, v Sloveniji so se nam pridružile pevke Meli Fabčič, Lina Rahne, Jadranka Juras, Tanja Ravljen, kitarist Sašo Benko, Aljoša Bagola pri klaviaturah (tudi vizualna zasnova Balladero in videospot za prvi singl Če bi), kontrabasist Jure Bergant, bobnar Matej Šavel (ustanovni član Psycho-Path), violinist Samo Budna, basist Luka Ščavničar in verjetno najpomembnejši član te pisane druščine Iztok Rodež, prekmurski kitarist, ki je snoval začetke Balladero benda in sodeluje tudi v bendu, ki material predstavlja v živo. Ta je klub Balladero glasbenikov še razširil s kitaristom Kristianom Majcenom, basistom Venom Jemeršićem, bobnarjem Jako Bergerjem in perkusionistko Hano Šavel. Ker gre za mednarodno produkcijo smo seveda glasbenike nabrali tudi v tujini. Bobby je k projektu povabil še svoje glasbene kolege, na snemanju sta se pridružila izvrstni basist Shane Soloski iz Los Angelesa in odlični studijski kitarist Lorenzo Corti iz Milana ...«

Pravzaprav gre za klasično rockovsko postavo, s tem, da v aranžmajih vseskozi izpostavljate klavir …

»Skladbe, ki bazirajo na klavirju, so začinjene s polnokrvnimi bendovskimi aranžmaji. Na odru in pri snemanju materiala vsekakor bolj uživam v polni zasedbi, ki zna skladbam dodati vetra v krila in prenesti energijo na poslušalca. Je pa prednost »klavirskega« albuma ta, da ga lahko izvajamo v manjši zasedbi, v duetu s kitaristom, včasih pa se zgodi tudi kak solistični nastop.«

Besedila, razen enega, so v angleščini, kar sicer zveni ambiciozno, a vendar ali predvsem zaradi želje poskusiti prodreti tudi v tujini ali ste enostavno tako začutili glasbo?

»Zame je uporaba jezika skoraj enaka kot uporaba inštrumenta. Žal nisem poliglot in sem omejen na nekaj jezikov. Nisem pa razmišljal o ambicioznosti zaradi angleščine. Pred ustvarjanjem plošče sem bil veliko v Veliki Britaniji, mogoče tudi zato več angleškega jezika, priznam tudi, da je lažje podati svojo glasbo v jeziku, ki ga razume več ljudi, za tuje odre je angleščina bolj poslušljiva. Je pa res, da ima petje v svojem jeziku ali narečju posebno moč, se pa nočem omejevati. Ustvarjam preko glasbeno-besednih tem, misli, ki jih potem razvijem. Včasih je besedilo prekmursko, včasih v slovenskem jeziku, včasih angleško. Primarni jezik, ki ga sicer najraje uporabljam, pa je glasba.«

Projekt Balladero ste prijavili tudi za mednarodni natečaj za nagrado neodvisne glasbe. Menda v več različnih kategorijah?

»Prijavljeni smo na Independent music awards, svetovni festival neodvisnih ustvarjalcev v osmih kategorijah (najboljši album, skladba, podoba albuma, videospot itd.) za žanr Adult contemporary. Nominacije bodo znane oktobra, sodelujemo pa, ker gre za mednarodni oz. svetovni festival z odličnimi glasbeniki in vrhunskimi žiranti. Balladero Club Deuce je album v mednarodni produkciji, zato materialu želimo omogočiti, da dobi svojo »oceno« tudi v zahtevni tuji konkurenci.«