Sreča ne pozna meja

Pot usode, po kateri se danes podajata z roko v roki, vsak na svojem vozičku, ju je pripeljala do večje sreče, kot sta jo poznala kdajkoli prej.

Štirintridesetletna Nina Wabra, ki jo v javnosti poznamo predvsem kot odlično radijsko napovedovalko in voditeljico številnih javnih prireditev je danes dve leti po prometni nesreči, zaradi katere je pristala na invalidskem vozičku, novinarski poklic opustila in je zaposlena kot PR-ovka na Komisiji za preprečevanje korupcije. Njen življenjski sopotnik, triindvajsetletni Gal Jakič, je na vozičku deset let. Prvi paraolimpijski študent Fakultete za šport v Ljubljani, alpski smučar paraolimpijec in član slovenske reprezentance v alpskem smučanju za športnike invalide je tudi prvi športnik invalid, ki se je na letošnjem finalu Svetovnega pokala FIS v poletih v Planici z zastavo spustil po doskočišču in pri tem dosegel hitrost 118 km na uro.

Nina, sami ste bili pred nesrečo novinarka, radijska voditeljica in voditeljica prireditev. Pogrešate novinarski poklic?

"Ves čas od konca študija sem delala kot radijska moderatorka, in ko se enkrat navadiš radijskega mikrofona, se ga verjetno navadiš za vse življenje. Seveda pogrešam šarm studija. Kakšna oddaja na teden bi bila prijetno razvajanje za radijsko dušo."

Gal, vi pa ste športnik. V Torinu leta 2006 ste se že udeležili paraolimpijskih iger. Kdaj se jih boste znova udeležili, katera je vaša paradna disciplina in kakšna so pričakovanja glede rezultatov?

"Res je, moje prve paraolimpijske igre so bile leta 2006, potem so sledile še ene, leta 2010 v Vancouvru. Naslednja paraolimpijska preizkušnja me verjetno čaka v letu 2014, vendar sem do dosega norme Mednarodnega paraolimpijskega kompiteja (IPC) ter naknadne potrditve reprezentance Zveze za šport invalidov Slovenije - Paraolimijskega komiteja zgolj kandidat in mi paraolimpijski nastop ni zagotovljen. Želja v Sočiju bi bila, da bi dobro zastopal slovenske barve. Več si ne bi upal napovedovati. Paradna disciplina je zaenkrat vsaj točkovno veleslalom, lepe uspehe smo imeli tudi v slalomu."

Kako sta se soočila z resnico, ko se je vam, Nina, 2. maja 2010 pripetila nesreča. In vi, Gal, ko ste se nekega dne, pri rosnih 13  letih, zbudili in niste mogli več vstati?

Nina: "Pri tem vprašanju se vedno zamislim sama nad sabo, ker verjetno vsak pričakuje odgovor, da je bil to hud šok in konec sveta, pa pri meni sploh ni bilo tako. Ne vem, zakaj. Ne spomnim se nikakršnega šoka. V bistvu sem zelo počasi, iz dneva v dan, spoznavala, kaj se je dejansko zgodilo in v kakšni situaciji sem. Sproti sem predelovala vse skupaj in niti nisem gledala preveč naprej. Nisem se ubadala s tem, kaj to dejansko pomeni. Živa sem in za to sem hvaležna. Osredotočala sem se na male zmage vsakega novega dne. Recimo, da sem si prvič sama umila zobe, da sem pojedla prvi obrok sama, da sem se naučila obleči si nogavico … To je bilo nešteto razlogov za zmagovalno počutje."

Gal: "Seveda je nesreča ali bolezen, zaradi katere ostaneš paraliziran, šok. Pri meni je prišlo do infarkta hrbtenjače, redkega dogodka, ki se večinoma zgodi starejšim. Jaz sem bil takrat trinajstletni otrok in se nisem popolnoma zavedal, kaj vse to pomeni. Meni se je takrat grozno zdelo, da ne morem več trenirati atletike in da sem v obdobju, ko so vsi imeli prve punce, ostal popolnoma brez samostojnosti in sem znova moral nositi plenice. Preizkušnja je hujša za starše, ki razumejo, kaj vse se bo spremenilo in kaj vse boš potreboval."

Kdo vama je najbolj stal ob strani v trenutkih, ko se vama je zgodilo, da nista mogla več hoditi? Ali drži, da v nesreči spoznamo, kdo je pravi prijatelj in kdo je vreden zaupanja?

Nina: "Seveda drži, da se v nesreči pokaže, katera zveza - kakršna koli, ali prijateljska ali romantična - stoji na trdih temeljih. Presrečna sem, da imam ob sebi toliko čudovitih ljudi, ki nas je ta nesreča še bolj zbližala. Temelji so se še okrepili. Moja družina in prijatelji so neverjetni! Takšni pozitivci, da sem se, priklopljena na vse tiste cevke in monitorje, vsak dan nasmejala. Njihov optimizem je bil in je nalezljiv in ob takšni podpori sploh ni težko. Seveda so pa tudi ljudje, ki ne zmorejo."

Gal: "V nesreči se dejansko izkaže, kdo ti je pripravljen stati ob strani. Skupina mojih prijateljev, s katerimi se nismo veliko družili, je takrat prevzela večino obiskov. Prav tako sta bila pri meni vsak dan po šoli bratranec in sestrična. Oče je mesec dni spal na stolu poleg mene, mama pa je bila tam takoj, ko je mogla, ker je bilo vmes treba poskrbeti še za mojo mlajšo sestro. Družina in prijatelji so se res izkazali, za kar sem jim neizmerno hvaležen."

Nina, življenje vam je rešil vaš kužek Lego, ki je bil v noči, ko se je zgodila prometna nesreča, z vami. Ker ni bil poškodovan, je tekel do ljudi in lajal tako dolgo, da je opozoril na nesrečo. Kaj se z Legom dogaja danes - živi pri vas?

"Seveda, moj mali, kosmati cuker živi pri nama. Mene obrača okrog šapic, Gal se pa trudi biti bolj strog in dosleden. Lepo se mu gode. Je gospodar stanovanja."

Poznata se, odkar sta oba na vozičku. Kako sta se spoznala - sta si bila takoj všeč, ali je trajalo dlje časa, da sta postala par?

Nina: "Spoznala sva se pred rehabilitacijskim inštitutom Soča. Jaz sem obiskovala terapije in pred eno od terapij sem želela skaditi še cigareto, ker pa je preveč pihal veter, mi je na pomoč priskočil Gal. Se je moral pošteno potruditi, da mu je uspelo. No, tudi kasneje se je kar pošteno potrudil, da nama je uspelo. Jaz sem se namreč precej upirala sami ideji o kakršni koli zvezi. Prvič, ker je bilo še zelo kmalu po nesreči in sem imela sama s seboj dovolj dela, drugič pa tudi zaradi precej slabih preteklih izkušenj."

Kakšen je vajin odnos - menita, da sta bolj povezana in da se bolj spoštujeta, ker imata za seboj hudo življenjsko izkušnjo?

Gal: "Sva zelo povezana in se spoštujeva, ne bi pa upal trditi, da to izhaja iz Ninine nesreče ali moje invalidnosti. V najini zvezi nama je zaradi teh izkušenj morda olajšano zgolj to, da partner lažje razume določene stvari, ki pridejo z vozičkom in niso najbolj prijetne."

Kako zaznata razliko v letih?

Gal: "Razlike v letih med nama ni zaznati. Enkrat je bolj otročji eden, drugič pa drugi. Morda jaz še vedno več kot Nina (smeh)."

Ali danes živita skupaj?

Gal: "Pred štirimi meseci sem prišel k Nini na obisk in potem od takrat nekako nisem odšel."

Če primerjata svoji življenji, ko še nista bila na vozičku, in danes - sta bila prej bolj srečna?

Nina: "Ne, nisem bila bolj srečna. Imela sem vse razloge za to, da bi bila srečna, pa ni bilo tako. Gnala sem se za napačnimi cilji, iskala srečo v neobstoječih virih in polagala odgovornost zanjo na napačne ljudi. Predvsem sem preveč zahtevala od življenja in vztrajno vse, kar je res pomembno v življenju, ignorirala. Zdaj živim veliko raje. Ko se moraš potruditi, da sam zadihaš, dojameš, da noben dan v življenju ni samoumeven."

Gal: "Meni se je življenje obrnilo na lepše, čeprav se to morda čudno sliši. Našel sem šport, v katerem resnično uživam, spoznal sem ogromno izjemnih in pozitivno naravnanih ljudi, prepotoval Evropo, živel v ZDA, promoviram lahko Zavarovalnico Triglav ter slovensko (in gorenjsko) blagovno znamko Elan, spoznal sem Nino. Za mnogo teh stvari sem prepričan, da se ne bi zgodile, če ne bi doživel infarkta. Življenjska preizkušna ti da perspektivo in ti dopove, kaj v življenju je vredno tega, da se s tem obremenjujemo."