"Naš France bo vse zapravil!"

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 11. junij 2012 / 06:00

Nič ni zapravil! Postavil je trdne temelje družinskemu podjetju Štebe, ki je prejšnji petek praznovalo šestdesetletnico tesarske dejavnosti.

Žeje pri Komendi - Začetki tesarstva na Štebetovi domačiji segajo v leto 1952, ko je tedanji gospodar Franc opravil mojstrski izpit in začel samostojno obrtniško pot. Izdeloval je ostrešja, kocke za tlakovanje, lesene barake, ki so jih postavljali ob gradnji cest, lesene mline, ki so jih potrebovali na kmetijah … Ko je že na začetku obrtniške poti postavil za tiste čase sodobno delavnico, je njegov oče večkrat pripomnil: »Naš France bo vse zapravil!« To se ni zgodilo, nič ni zapravil, nasprotno - postavil je trdne temelje družinskemu podjetju. V odprtem delu delavnice je kmalu dobila svoj prostor krožna žaga za obžagovanje lesa, v zidanem delu pa skobeljni stroj, ki ga je izdelal domači mojster Marinov Andrej in ki je po več kot petdesetih letih še vedno v uporabi. Pravo malo tehnološko revolucijo sta pomenila postavitev »gatra« leta 1970 in kasneje še dvigala, ki je zaposlene pri »gatru« razbremenilo težkega ročnega dela. Številni slovenski kmetje so se Štebeta zapomnili po izdelovanju okroglih lesenih silosov. Da je bila to v sedemdesetih letih prava odločitev, dokazuje že podatek, da so jih v tistem času na leto izdelali po sto petdeset. Prvega so postavljali dva dni, kasneje, ko so se že izurili, so potrebovali le tri do štiri ure.

»Oče Franc ni bil le podjeten, ampak tudi pogumen. Že kmalu na začetku svoje obrtniške poti je začel delati tudi za potrebe Cerkve. To je bilo v tistih časih še zelo tvegano početje, saj bi si s tem lahko nakopal nemilost pri tedanji oblasti. Mnogi od takratnih obrtnikov si tega niso upali. Na cerkvah in samostanih je obnavljal ali delal nova ostrešja in zvonike,« se svojega zdaj že vrsto let pokojnega očeta spominja sin Igor in ob tem poudarja, da je oče posebno skrb namenil vzgoji novih tesarskih mojstrov. Vedno je imel dva ali tri vajence, ki jim je plačeval šolanje in skrbel, da so se izučili obrti. Hlodovino in les za ostrešje je v petdesetih in šestdesetih letih prevažal s parom konj. To za tiste čase ni bilo nič posebnega, zanimivo je bilo to, da je les s konji prevažala tudi dekla Pavla, ki je sicer skrbela za živino v hlevu.

Ko se je Franc po petintridesetih letih obrti upokojil, naj bi družinsko tradicijo nadaljeval sin Franc, ki je že tudi imel svojo tesarsko obrt, a se je žal tragično ponesrečil. V takšnih okoliščinah je obrt pred petindvajsetimi leti prevzel najmlajši sin Igor, ki delo nadaljuje z enako vnemo kot oče. Postavil je novo proizvodno halo, kupil zmogljivejši »gater« in med prvimi začel uporabljati računalniški program za pomoč pri izdelavi strešnih konstrukcij. Pred desetimi leti so brnenje motornih žag zamenjali glasovi krožne žage, rezkarjev, svedrov, hidravlike in pnevmatike, ki sestavljajo CNC-linijo za obdelavo lesenih konstrukcij. Z novo linijo so se jim odprle nove proizvodne možnosti, nekaj so jih že izkoristili, mnoge ostajajo še za prihodnost. Zaposlujejo dvajset delavcev in na leto obdelajo do sedem tisoč kubičnih metrov lesa. Izdelujejo in montirajo ostrešja, brunarice, garažne nadstreške, lesene masivne hiše in hiše iz lepljenega lesa … »Njihovi« so zvoniki na cerkvah v Komendi, v Žireh, na Zlatem polju v Kranju, v Žirovnici, v Lokah v Tuhinjski dolini, ostrešje na nemškem in ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani, na Mladiki, kjer je sedež zunanjega ministrstva ...