Začel je s kuhanjem turške kave

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. junij 2012 / 06:00

Iztok Legat, strokovni sodelavec za gostinstvo v kranjskogorski Hit Alpinei, je v Južni Koreji prejel priznanje častnega člana Svetovne kuharske zveze WACS.

V restavraciji Fabula v Kranjski Gori smo se udeležili bolj slovesno obarvane tiskovne konference, kjer je Iztok Legat spregovoril o svoji življenjski poti, med govorci pa so bili še direktor HIT Alpinee Miran Čurin, Srečko Koklič, sekretar Društva kuharjev in slaščičarjev Slovenije (DKSS) in direktor WACS-a za Južno Evropo ter vodja gostinstva HIT Alpinea Milan Bohak. Navzoči pa so bili tudi člani Kluba gostinskih veteranov, najeminentnejši gostinski strokovnjaki.

Legat je v svojem uvodnem govoru med drugim omenil Janeza Lenčka, s katerim je na primer tekmoval na kuharski olimpijadi v Frankfurtu leta 1980, ko je slovenska ekipa zastopala Jugoslavijo. Z Antonom Strajnerjem sta skupaj delala v Iraku, spomnil se je tudi Janeza Perdana –Johnyja, ki je bil njegov vzornik in konkurenca obenem. Recimo leta 1974 na gostinsko-turističnem zboru. »Johny je dobil sedem zlatih, jaz tri in dve srebrni. Če ne bi bilo njega, bi jih jaz imel pet …« Mitja Kosca je bil kakor njegov prvi mentor, z Alfredom Polakom pa še vedno sodelujeta pri Društvu kuharjev in slaščičarjev Slovenije.

Ker je Iztokov oče doma iz Žirovnice na Gorenjskem, se zato počuti malce Gorenjca, pa čeprav je življenje v večini preživel na Primorskem. Za poklic kuharja se je odločil bolj kot ne naključno. Nekaj se je razmišljalo o tem, da bi bil livar, sam si je želel na akademsko šolo v Ljubljano, ker je imel in ima talent za risanje in oblikovanje, a se je obrnilo tako, da se je njegova učna pot za kuharja začela 1961 leta v hotelu Central v Portorožu.

»Takrat je bilo tovrstno delo naporno. Imeli smo štedilnik na drva in na njem se je dejansko delalo vse. Nismo poznali fritez, v kuhinji nismo imeli salamoreznice, planetarnega mešalca, kakega lupilca za krompir, pomivalnega stroja - vse se je dejansko delalo na roke.«

Zadnji večer, preden je šel v uk, mu je mama dajala zadnje napotke, mu dala beležko in svinčnik in v njem je bilo prvo, kar je bilo zapisano, kako se naredi goveja juha. Takih in podobnih beležk se je v Iztokovem življenju do danes nabralo veliko.

Že prvi dan je v kuhinji kot vajenec dobil delo, ki so se ga takrat vsi 'otepali' – kuhanje turške kave: »Takrat še ni bilo avtomatov in kuharjem je kar odleglo, da bo eden kuhal turško kavo. Skuhati samo kavo sicer ni problem, vendar ko ti naročijo eno kratko, eno dolgo, s sladkorjem, eno brez, eno za direktorja hotela, eno za doktorja, eno za gospo Sonjo iz recepcije, da naj bo ena malo prepražena, ena trikrat zavreta …« Na srečo ga je za štedilnikom kmalu zamenjal drugi vajenec.

Po vojski je odšel delat na Goriško, kjer je spoznal soprogo, nato v Rovinj, pa spet v Portorož in leta 1974 v Kranjsko Goro, v Hotel Alpina. »Tu sem bil dve leti in že takrat sta bili dve zimi brez snega.« Potem se je vrnil v Portorož, v Bernardin, kjer je prevzel delovno mesto F & B managerja. Sledila je služba v Iraku, od koder se je po dveh letih in pol vrnil domov in kar nekaj časa poučeval v gostinski šoli v Izoli. Nato ga je pot zanesla v Ukrajino, pa v HIT v Novo Gorico, Grand Hotel Palace, pa v Črno goro, kjer je ostal kar šest let, čeprav je prvotno mislil, da bo le eno leto. Izkušnje in znanje si je nabiral tudi v tujini.

»Nekateri me poznajo kot preveč resnega, me imajo morda za domišljavega, a pregovor pravi: boljše biti pameten in zaskrbljen, kot neumen in nasmejan. Danes lahko rečem, da sem počaščen, da mi je Kuharska svetovna federacija izkazala to čast, in sem vesel, da sem veliko znanja lahko prenašal na mlade.«

Na svoje delo je ponosen, ni pa še prišel do konca poti.