Po bregu gor, z brega dol

Dosegli smo peti nivo, se utaborili, popravili poškodovano ključavnico in uživali ob Aljaževi specialiteti "ta oranžni".

Misel »vsi Francozi ne morejo biti v Verdonu« je bila še edina, ki nam je vzbujala upanje, da bomo vendarle našli mesto v katerem od kampov. Da včasih dobra misel dobro dene, se je izkazalo v petem po vrsti od kampov, ki je sicer nekoliko odmaknjen od jezera, tja gor v breg, kar pa nas ni več motilo. Saj poznamo tisto priliko o hudiču in muhah. Kamp je bil precej razgiban, saj se je razprostiral na kar precejšnji površini, zanimivo zanj pa je bilo, da se je širil v hrib, tako da so bili prostori za kampiranje v glavnem na grobo pripravljenih terasah, kjer je bil teren kolikor toliko raven. Kot ponavadi smo iskali prostor za dva večja in en manjši šotor, za kar smo porabili kar precej časa. Na koncu smo se utaborili povsem na vrhu, v jeziku računalniških igric bi rekli, da smo dosegli že peti nivo. Prostor ni bil ravno najboljši, imeti vodo, tuše in veceje na sto metrih pa tudi ni slabo. Nasprotno.

Edini problem je, da je do recepcije oziroma trgovinice ob vhodu v kamp potrebno narediti vsaj kilometrski spust po ovinkih dol skoz. Sledilo bi tovorjenje nakupljenega blaga po isti poti nazaj gor v breg. Ob misli na polne vreče špecerije in sopihanje navzgor seveda zmaga predlog »naj gre nekdo z avtom«. Šla sta Aljaž in Slavc, se vrnila z nakupljenim, pa tudi zlomljeno ključavnico. Da ne bi bilo potrebno v prihodnje avta vžigati po sistemu »žica na žico«, sta se fanta, svetlobe je bilo še dovolj, nemudoma lotila popravila. Tretji sem seveda moral poskrbeti za dokumentiranje. Večerja je bila božanska … špageti, kuhar Aljaž jim reče »ta oranžni«. Specialiteta, ki vedno pade na plodna tla, v prazne želodce pa sploh.