Politika potrebuje rehabilitacijo

Govor bivšega predsednika republike Milana Kučana, Dražgoše, 9. januarja 2011

Tovariško vas pozdravljam v Dražgošah. Lepo vas je znova videti in stisniti znane roke. Najbrž se bomo tudi med letom srečevali prej ko ne zgolj po naključju, a prepričan sem, da se ob letu osorej znova vidimo na teh rebrih pod jeloviško planoto, tako je že dolgo vrsto let. In tako bo ostalo, dokler bo simbolno sporočilo Dražgoš navdih ter vir samozavesti in ponosa mladih rodov Slovencev.

Na srečanjih tu, ob spomeniku borcem Cankarjevega bataljona iz prvih dni leta 1942 in pomniku žrtvovanja Dražgošanov, sem govoril večkrat in vselej se z enakim spoštovanjem spominjam veličine takratnega dejanja in njegovih udeležencev. Posebna vrednost te bitke je bila v tem, da se je bila na ozemlju, ki ga je nemški okupator že štel nepreklicno za svojega. Nikakor ni pričakoval neuspeha v boju s peščico partizanov. Moralni zlom, ki so ga Nemci doživeli v spopadu z ljudmi, prežetimi s trdno vero, da branijo pravično stvar, je bil hujši od vojaškega poraza. Konec je bilo mita o nepremagljivosti hitlerjanske vojske. Vojaški dril je trčil ob srce, trčil je ob prepričanje, ob zavest in visoko moralo nepokorljivega ljudstva. Ni zdržal te sile.

Bolj kot moč partizanskega orožja ga je zlomila dvomljiva etična vrednost ciljev, ki jim je služil. Enako se je zgodilo leta 1991 v borbi za Slovenijo. Tudi takrat sta bili moralna prednost in pravičnost boja na naši, slovenski strani. Zato smo zmagali tudi takrat.

V velikih, usodnih preizkušnjah, pomembnih za posameznika in narod, se vsakdo odloča sam. Tako so pokazali tako bitka v Dražgošah, pa celotno partizansko vojskovanje za svobodo in preživetje slovenskega naroda, kot tudi spopad za Slovenijo in našo pravico do samoodločbe. S svojo opredelitvijo takrat vsakdo izbere med svetom svobode, vključno z žrtvijo, ki edina vodi do njega, in svetom nesvobode in ponižanja. Vsakdo takrat s svojim dejanjem prevzema tveganje za to, kakšno mesto mu bo prisodila prihodnost.

Ko se danes upravičeno veliko razpravlja o domoljubju, kaže poudariti, da so borci Cankarjevega bataljona v dražgoški bitki in partizani po vsej Sloveniji dokazali svojo ljubezen do domovine. Ta jih je pognala v upor. Njim domoljubja ni treba dokazovati danes. Kot je pred leti v govoru na tem mestu dejal partizan dr. Bučar, takrat predsednik slovenskega parlamenta: »Udeležba v NOB je bila za vsakega pripadnika slovenskega naroda najvišje spričevalo njegove narodne zavesti in dokaz, da to svojo zavest podpre tudi z najvišjimi žrtvami, celo s svojim življenjem.« Kdor domoljubja ni zmogel takrat, ko je bila nad slovenskim narodom izrečena genocidna sodba, sedaj pa njegova vest morda veleva patriotsko spričevalo, naj svoje domoljubje mirno dokazuje s svojimi dejanji, a ne z zanikanjem dejanj tistih, ki so za svojo ljubezen do domovine med NOB zastavljali ves svoj človeški pogum in tudi svoja življenja.

Med vojno za Slovenijo ni bilo nič drugače. Ponovno se je potrdila resnica, da je v soočenju z najhujšim nasiljem zoper svobodo in življenje mogoče preživeti le s trdno odločenostjo za življenje in za v svobodo in da ne more v njem preživeti le tisti, ki je pripravljen tvegati največ in vse. Na svoje ljudi, ki zmorejo takšne odločitve in dejanja, smo in moremo biti Slovenci ponosni.

Dražgoška bitka se je bila v negotovem času, ko je demokratični svet s strahom in upanjem pričakoval izid bitke za Moskvo. Položaj se je zdel brezizhoden. A obrnilo se je drugače.

Tudi zdaj, ob začetku proslavljanja 20-letnice ustanovitve slovenske države, se po sodbah nekaterih zdi, kot da je naš položaj brezizhoden. Da je Slovenija postala država brezpravja, socialne neobčutljivosti, korupcije, kriminala, da smo narod pokvarjencev, izkoriščevalcev in goljufov. In da se je država pogreznila v moralno, družbeno in politično krizo. V vseh teh prigovorih je čutiti zgroženost nad zavrženimi dejanji, ki se res ne bi smela zgoditi, pa tudi nemoč. A že sama ogorčenost nad temi pojavi govori, da so naši vrednostni temelji trdno zakoreninjeni in da ne bodo zlahka popustili.

Vendar bodimo pozorni. Posplošeno govorjenje o slabi podobi, kakršno slikajo predvsem politični, za njim pa tudi informacijski sistemi, onemogoča trezen pogled na to, kaj se nam in z nami v resnici dogaja in kje je izhod. Služi prej ko ne strankarskemu preigravanju in merjenju moči v bitki za oblast, ki mu v resnici niso veliko mar ljudje, kako živijo, njihove stiske, blaginja in dostojanstvo. V dvajsetih letih od plebiscita smo nesporno dosegli veliko. Vendar je pogosto predvsem iz političnih vrst slišati, da to, kar imamo, ni tisto, za kar smo se odločali in borili. Pa vendar je treba povedati, da je to, kar imamo, tisto. Takrat smo se odločali za svojo državo, zato da bi z državo imeli svojo usodo v svojih rokah. Zdaj to imamo. Imamo orodja, s katerimi lahko krotimo tudi krizo, ki se je iz sveta priplazila k nam. In to je bistveno. Na to bi morali biti ponosni, to spoštovati in s tem predvsem odgovorno ravnati. Bodimo pozorni na svoj odnos. Varujmo se blokad države. Potrebujemo jo in jo bomo potrebovali tudi v prihodnje. V njej sami odločamo o svojem življenju.

Kakšne pa so te odločitve, ali smo z njim zadovoljni in kdo je z njimi prizadet, ali smo s tem, kako živi država in mi v njej, zadovoljni in zakaj ne, kako je za to porazdeljena odgovornost, to pa so tista vprašanja, ki nedvomno zahtevajo odgovor. Celovit in nepristranski odgovor najprej slovenske politike.

Upravljanje države ni brez napak. Zdaj, v času krize in recesije se kažejo napake upravljanja vseh prejšnjih vlad. Zdaj postaja vse očitneje, kako napak je, da vse doslej ni bilo ne volje ne pripravljenosti, da bi se dogovorili o tem, kako želimo usmerjati življenje v svoji državi, kakšne vrednote želimo v njej udejanjiti, kako bomo sooblikovali nemirni in protislovni svet. Brez teh kriterijev še tako boleče novice o še eni propadli tovarni in odpuščenih delavcih, o neodgovornem ravnanju in pohlepu menedžerjev, o naraščajoči revščini in stiskah ljudi, ne bodo zmogle pripeljati pravih odločitev. Še naprej bosta kopičenje bogastva in prisvajanje na račun drugih poskušala postati vrednoti in izrinjati pravičnost, solidarnost in poštenost. Še naprej bo merilo uspešnosti pehanje za gospodarsko rastjo ne glede na socialno, okoljsko in predvsem moralno ceno, ki jo je zanjo treba plačati. Res je, da to niso le naše dileme. Z njimi je soočen ves svet, ker se odgovorov nanje izmika. Ker so zahtevni in posegajo v razvojno doktrino, ki jo je vsilila trdoživa neoliberalistična ideologija, ki je bila prepoznana kot poglavitni vzrok za sedanjo krizo. Res je tudi, da je pri nas manj korupcije in umazanij, ki so spremljevalke teh procesov, kot v nekaterih drugih državah, ki so šle skozi enake pretrese socialnih in političnih sprememb kot mi. A to ne more biti ne izgovor ne tolažba. Potrebna so drugačna temeljna ukrepanja, tudi z nepopularnimi ekonomskimi in pravnimi odločitvami.

Prvi in odločilen korak bo skupna zaveza spoštovanju vladavine prava v ravnanju posameznika in države. Vladavina prava je vladavina človekovih pravic in svobode, odgovornosti, razuma, solidarnosti in poštenja, je konec nespoštovanja ustave, nespoštovanja zakonov, zaničevanja sodišč in sodnih odločb, konec zlorabe prava in zlorabe javnih funkcij za privilegije in pridobitništvo, kar je v Sloveniji postalo problem. Pravna država in le ona omogoča uresničitev tudi ustavno predvidene socialne narave države.

Vladavina prava je prvi izziv za slovensko politično pa tudi gospodarsko elito. Je preizkus njene zrelosti in odgovornosti, pa tudi njene legitimnosti in nujnega razlikovanja znotraj nje. Dovolj škode že je naredilo govorjenje o tem, da so vsi politiki enaki, vsi obsedeni le s svojimi materialnimi koristmi in interesi, vsi enako pokvarjeni in vsi vpleteni v koruptivna in klientialistična dejanja. Politika potrebuje rehabilitacijo, mora si ponovno pridobiti zaupanje. Pot do tja po so zgolj njena dejanja.

Ta dejanja morajo postati novo presečišče strankarskega, civilno družbenega, pa tudi sindikalnega delovanja, v katerem se končajo medsebojne blokade ter začenjata odprt dialog in sodelovanje. Pri tem ne sme biti vprašanje prestiža, ne sme biti vnaprejšnjih oznak posameznih pobud, idej ali predlogov, kot bodisi odrešujočih ali absolutno nesprejemljivih in brez argumentov izločenih, češ da so navzkriž s temeljim aktom države in vrednotami družbe. Na tak način ni mogoč dialog, ni mogoče prodreti z nobeno novo idejo, ni mogoč napredek. To ni razprava. Je poglabljanje delitev, ki služi le merjenju moči in ne razumu. Apriorizmi in obtoževanja niso znak ne demokratičnosti ne posebno bistrega uma, pa tudi ne trdnega prepričanja, kajti njihova prepričevalna moč je namenjena izničevanju drugače mislečih, zato je kratkotrajna in dvomljive vrednosti. Zdaj je čas, da se politični akterji tega zavedajo in v obče dobro združijo svoje moči. Slovenija ima velik socialni kapital pozitivnih energij. Ima veliko znanja in mladih, dobro izobraženih ljudi, veliko ljudi z idejami in pobudo, veliko dobrih in poštenih ljudi, pripravljenih delati in ustvarjeno dobro deliti z drugimi, dajati prednost javnemu dobru pred zasebnim. Njim je treba odpreti demokratične možnosti, da se bosta slišali in upoštevali njihova beseda in misel, ki bi jo morala politika plemenititi in usmerjati v skupno dobro in v obet boljši prihodnosti. Prepričan sem, da bo potem podoba naše dežele drugačna, prijaznejša, bolj optimistična.

Verjamem, da si takšno želimo vsi in da tudi verjamemo, da jo zmoremo ustvariti. Ta vera je najbolje darilo svoji državi, katere rojstva pred dvajsetimi leti se s ponosom spominjamo tudi na današnji slovesnosti ob obnovljenem spomeniku dražgoški epopeji in z zahvalo vsem tistim, ki so pomagali pri njegovi obnovi. In seveda ob zahvali Dražgošanom, ki so nam ponovno izkazali dobrodošlico in gostoljubje.