Ob hišo zaradi petsto evrov dolga

Na radovljiškem okrajnem sodišču so v zadnjih treh letih prejeli trideset predlogov za izvršbo za terjatve, manjše od petsto evrov, in kasneje na javnih dražbah prodali dve nepremičnini.

Od deložacije družine Vaskršić, ki je odmevala po vsej državi, sta minila že dobra dva meseca. Javnost je na omenjeni primer postala pozorna, ker so izvršilni postopek na njihovi stanovanjski hiši začeli zaradi zgolj 124 evrov dolga do komunalnega podjetja, in ni ga bilo Slovenca, ki takega ukrepa ne bi ocenil za pretiranega. Kasneje sta se sicer izvršbi pridružili tudi banka s 60 tisoč evri in fizična oseba zaradi šestih tisočakov terjatve. Poudariti je seveda treba, da je do prodaje njihove nepremičnine prišlo predvsem zaradi večletnega ignoriranja sodnih pozivov s strani Vaskršićev.

Toda primer Vaskršić ni edini te vrste v državi, ko je bil izvršilni postopek na nepremičnini izveden zaradi minimalne terjatve. Take primere prav sedaj obravnavajo na marsikaterem okrajnem sodišču po državi. Na okrajnem sodišču v Kranju so na primer prav ta teden zaradi slabih dva tisoč evrov dolga občanke izvedli prvo javno dražbo za nepremičnino (stanovanja), po sodni cenitvi vredno skoraj 62 tisoč evrov.

Izvršbe na Gorenjskem

Primer Vaskršićevih je na zelo krut način pokazal, da lahko dolžniku prodajo hišo ali stanovanje tudi za terjatev, ki je manjša od petsto evrov. Ko smo o takih primerih povprašali po gorenjskih sodiščih, smo izvedeli, da je bilo v zadnjih letih za tako nizke terjatve predlaganih kar precej izvršb, v nekaterih, sicer redkih primerih pa so bile nepremičnine tudi v resnici prodane. Na Okrajnem sodišču v Kranju so tako pojasnili, da so v letih od 2009 do 2011 prejeli 80 predlogov za prodajo nepremičnine zaradi terjatve, manjše od petsto evrov, vendar pa zaradi izterjave tega zneska ni bila prodana nobena nepremičnina. Dolžniki so torej še pravočasno poravnali svoj dolg. Na radovljiškem sodišču so v zadnjih treh letih prejeli trideset predlogov za izvršbo za terjatve, manjše od petsto evrov, in kasneje na dražbah prodali dve nepremičnini. V Škofji Loki so nam pojasnili, da so v zadnjih treh letih prejeli šestdeset takih predlogov za izvršbo, vendar pa iz njihove računalniške evidence ni razvidno, koliko nepremičnin je bilo dejansko tudi prodanih.

Upniki sicer predloge izvršilnih postopkov na podlagi verodostojnih listin, ki pomenijo glavnino vseh izvršilnih postopkov, na sodišča kar pogosto vlagajo. Tudi za prodajo nepremičnine. »Na Okrajnem sodišču v Kranju smo v zadnjih treh letih prejeli 19344 predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine, od tega 404 predloge za prodajo nepremičnine, 6206 predlogov v gospodarskih zadevah in 12734 predlogov v civilnih zadevah,« je pojasnila Mateja Jereb, predsednica kranjskega okrajnega sodišča. Poleg tega so na tem sodišču prejeli še 816 predlogov za prodajo nepremičnine na podlagi izvršilnih naslovov. Na radovljiškem sodišču so v zadnjih treh letih prejeli 8346 predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine, skupni znesek terjanih obveznosti pa je znašal skoraj 18,5 milijona evrov, je razložila predsednica sodišča Mojca Mlakar. »V navedenem obdobju je bilo prejetih 457 zadev na podlagi izvršilnega naslova in 345 zadev na podlagi verodostojne listine, v katerih je bila predlagana prodaja nepremičnin. Prodanih je bilo 16 nepremičnin,« je še pojasnila. Po besedah Nade Prosen, predsednice okrajnega sodišča v Škofji Loki, pa je bila pri njih izvršba s prodajo nepremičnin v zadnjih treh letih predlagana v 496 zadevah, nimajo pa evidence o prodanih nepremičninah.

Upnik je nad dolžnikom

Ko pride do prodaje nepremičnine prek javne dražbe in posledično prisilne deložacije, se dolžnik in njegova družina znajdeta v precejšnji stiski, ob tem opozarjajo v uradu varuha človekovih pravic, ki je tudi zaradi primera Vaskršić podal svoje stališče do izvršilnega postopka. Naša zakonodaja sicer dolžniku omogoča, da se kadarkoli v izvršilnem postopku izogne prodaji njegove nepremičnine. V primeru neaktivnosti dolžnika pa ima lahko izvršba na nepremičnine resne posledice, opozarja varuh.

Izvršilni postopek se kot poseben sodni postopek začne zato, ker dolžnik ne izpolni svoje obveznosti. Njegov namen je v skladu s pravico do sodnega varstva zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, zato zakon o izvršbi in zavarovanju upošteva zlasti interes upnika. V izvršilnem postopku je tako upnik v razmerju do dolžnika v privilegiranem položaju, ugotavlja urad varuha človekovih pravic.

V izvršilnem postopku po slovenski zakonodaji je za sedaj uveljavljeno načelo proste izbire izvršilnih sredstev, ne glede na višino upnikove terjatve, dolžnik pa ima možnost predlagati, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe ali da opravi izvršbo na drugi nepremičnini. Prav tako lahko dolžnik ves čas do pravnomočnosti sklepa o domiku nepremičnine kupcu (sklepu o prodaji nepremičnine najboljšemu ponudniku na javni dražbi) poplača svojo terjatev in tako doseže ustavitev izvršbe s prodajo nepremičnine. »V primeru prodaje nepremičnine, ki predstavlja dolžnikovo stanovanje, je dolžnik zavarovan tako, da lahko uveljavlja pravico do prebivanja v prodanem stanovanju (razen če gre za izvršbo zaradi poplačila terjatve iz naslova posojila za izgradnjo ali nakup te nepremičnine ali terjatve zavarovane s hipoteko na tej nepremičnini). Ta pravica je omejena na tri leta, dolžnik pa jo mora uveljaviti najkasneje v 60 dneh od prejema sklepa o izvršbi oziroma najkasneje do dražbenega naroka, če je ta razpisan pred potekom tega (60-dnevnega) roka,« razlagajo v uradu.

Izvršba na nepremičnino se zaznamuje v zemljiški knjigi, o čemer sodišče izda sklep. Sodišče ugotovi vrednost nepremičnine na podlagi ocene sodnega cenilca. Nato sledita izdaja odredbe o prodaji in javna dražba. Na prvi javni dražbi se nepremičnina ne sme prodati pod ugotovljeno vrednostjo, če ta ni uspešna, se na opravi druga dražba, na kateri se sme nepremičnina prodati tudi za nižji znesek, vendar ne za manj kot za polovico ocenjene vrednosti. Po plačilu kupnine s strani najboljšega ponudnika sodišče izda sklep o izročitvi nepremičnine, v katerem sodišče tudi odloči, kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske hiše ali stanovanja. Ta sklep je tudi izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine.

Izvršba na nepremičnine pogosto prva izbira

»Ker lahko upnik glede na sedaj veljavni zakon o izvršbi in zavarovanju prosto izbira, katero sredstvo izvršbe bo predlagal za to, da bo prišel do poplačila svoje terjatve, je izvršba na nepremičnine lahko prvo in edino izvršilno sredstvo v izvršilnem postopku. Zaradi zagotovitve načela enakosti pred zakonom pa bi moralo biti po stališču varuha tudi v izvršilnem postopku zagotovljeno uravnoteženo varstvo upnika, da z izvršbo doseže poplačilo svoje terjatve in hkrati tudi varstvo dolžnika, da pri tem ni ogrožena njegova eksistenca. Zato zgolj zasledovanje interesa upnika ne sme pripeljati do tega, da bi bile ogrožene temeljne pravice dolžnika (npr. njegovo dostojanstvo, temelji njegovega ekonomskega in socialnega obstoja),« opozarja varuh. Ureditev, ki omogoča prodajo dolžnikove nepremičnine, po oceni varuha ni povsem v skladu z enim od načel pravne države - z načelom sorazmernosti. Prodaja nepremičnine zaradi izterjave denarne terjatve v izvršilnem postopku lahko predstavlja za dolžnika nesorazmerno težo in so lahko bistveno prizadete njegove človekove pravice, zlasti lastninska pravica, njegovo dostojanstvo in ekonomski ter socialni položaj, na kar je urad varuha za človekove pravice že opozoril ministrstvo za pravosodje in javno upravo.

Praksa kaže, da se posamezniki slabo znajdejo v vlogi dolžnika, saj v večini primerov ne poznajo pravil postopka in s tem tudi ne možnosti za zavarovanje svojih pravic, ugotavlja varuh: »Dolžniki pogosto tudi zaradi teže psihičnega pritiska, ki ga izvršba predstavlja zanje, opuščajo določena procesna dejanja ali se v postopek sploh ne vključijo, kar še dodatno poslabšuje njihov položaj. Še vedno niso redki primeri dolžnikov, ki prelahkotno jemljejo izvršilne postopke, ki so sproženi zoper njih. Velika večina dolžnikov pa je tudi nepoučenih o tem, kako ravnati ob prvi zamudi s plačilom obveznosti, še manj pa vedo o tem, kaj storiti, če upnik svojo terjatev izterjuje v izvršilnem postopku.« Varuh zato pogreša večjo aktivnost države in pristojnih institucij pri ozaveščanju posameznikov o možnih posledicah zaradi neizpolnitve svojih obveznosti, pa tudi konkretno pomoč in svetovanje tedaj, ko se že znajdejo v dolgovih, a ne vedo, kako začeti reševati situacijo.