Ne jemo živil, ampak "polnila"

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / torek, 22. maj 2012 / 06:00

Letošnje aktivnosti v okviru projekta Sorško polje - približajmo se naravi so minulo nedeljo zaokrožili z družabnim srečanjem na turistični kmetiji Na poljani. Ob tem je bilo mogoče prisluhniti tudi predavanju Sanje Lončar o zdravi in varni hrani.

S projektom, ki je zaživel lani, želijo spodbuditi prebivalce Sorškega polja pa tudi druge, da nekaj storijo za svoje zdravje z uživanjem zdrave, ekološko pridelane hrane, pa tudi za svoje okolje z ekološkim načinom pridelave poljščin in zelenjave ter reje živine. Matjaž Jerala, predsednik društva Sorško polje, ki so ga v okviru projekta ustanovili minuli teden, verjame, da se bo vsaj tretjina, če ne celo polovica kmetov na Sorškem polju v prihodnjih petih do desetih letih preusmerila na ekološko kmetovanje.

»Naš namen ni prepričevati kmetov, ampak naša predavanja jim gotovo dajo misliti. Prvega predavanja v sklopu projekta se je udeležilo šestdeset ljudi, danes jih je tu okrog tristo, torej zanimanje obstaja. Potrošnikov, ki iščejo ekološko pridelano hrano, je veliko, vendar pa je v Sloveniji ta čas devetdeset odstotkov prodane ekološko pridelane hrane uvožene. To je torej zagotovo tržna niša,« razmišlja Matjaž Jerala. Namen projekta je tudi, je dodal Jerala, da omogočijo preživetje vsakemu posamezniku. »Naš cilj je, da bomo samooskrbni, odvisni od svojega znanja in rok; da imamo alternativo, če razmere na delovnem mestu postanejo nevzdržne oziroma izgubimo službo.« Cilj je tudi, je še dodal Jerala, da bomo uživali kakovostno hrano z domačega vrta ali sosedove njive, ne pa tiste, ki je zrasla v nenaravnih razmerah in so jo pripeljali iz druge države ali celo kontinenta.

Ob tem je Sanja Lončar, urednica novic Skupaj za zdravje človeka in narave, opozorila, da si ne predstavljamo, kakšne tehnologije se danes uporabljajo pri pridelavi in predelavi hrane. »Mogoče zato, ker se je vse to tako hitro razvilo, da imamo še vedno pred očmi naravno hrano in nam niti ne pride na misel, kaj vse zmore kemija - od pospeševanja naravnih ritmov rasti naprej, da solata zraste v enem mesecu namesto v treh ali da živalski mladiči odrastejo v polovici časa, ki bi bil za to potreben v normalnih razmerah. Vse generacije pred nami so jedle živila, mi pa v veliki meri zgolj 'polnila',« je poudarila Sanja Lončar. V hrani je vse več ostankov pesticidov, je nadaljevala Sanja Lončar, vse snovi, ki so v rastlinah in živalih, pa pridejo tudi v naše telo. »Stroka sicer zatrjuje, da so večinoma v varnih mejah, ampak vse to sloni na testih posamičnih snovi. Manj pa so raziskani koktajli različnih snovi - mnoge snovi, ki same po sebi niso nevarne, lahko, ko jih združimo, postanejo tisočkrat bolj nevarne,« je razložila Sanja Lončar in dodala, da smo danes izpostavljeni temu, da živimo z bremenom strupov.

Zato vidi edino rešitev v vrnitvi »izvirne kode«, s katero označuje hrano, ki jo pridelamo brez nepotrebnih tehnologij. »Gre za avtohtono seme, ki je sposobno semeniti in prihodnje leto znova vzkaliti. Ali bo ta izvirna koda domači vrtiček oziroma permakulturna, biodinamična ali ekološka pridelava, je manj pomembno, pomembneje je, da je ta hrana pridelana na naraven način,« je poudarila Sanja Lončar. Ob tem je odgovorila tudi na pomisleke, da je taka hrana praviloma dražja od konvencionalno pridelane. »Če se neposredno povežemo s kmetom, lahko ekološko pridelano hrano dobimo tudi po zelo zmerni ceni, saj bo v naprej vedel, kakšne količine naj zaseje.« Povsem brez osnove je po njenem prepričanju tudi nezaupanje do ekoloških kmetov. »Ko pri veliki korporaciji odkrijejo neustrezen izdelek, ki je lahko povsem neužiten, je edina sankcija, da ga umaknejo s trgovskih polic. Če pri goljufiji odkrijejo kmeta, pa bo izgubil vse subvencije, certifikat … To je 'smrt' za kmeta,« je poskušala dvome o ekološkem kmetovanju razbliniti Sanja Lončar.