Tristo let slamnikarstva

Zgodovina te nekdaj po vsej Avstro-Ogrski prepoznavne, danes pa pozabljene domžalske obrti je odslej na ogled na stalni razstavi v slamnikarskem muzeju v Domžalah.

Slamnikarsko muzejsko zbirko, ki je od konca aprila na ogled v domžalskem Godbenem domu, so približno leto dni intenzivno pripravljali člani t. i. študijskega krožka, ki je ob sodelovanju Gorenjskega muzeja iz Kranja deloval v okviru Kulturnega doma Franca Bernika Domžale. Približno petnajst ljubiteljskih raziskovalcev in zbirateljev ter strokovnjakov z različnih področij je slamnikarstvo raziskalo in predstavilo kot pomemben del domžalske zgodovine in vseslovenske kulturne dediščine. Vabilu na sodelovanje so se odzvali tudi številni Domžalčani, ki so prispevali svoje predmete, povezane s to obrtjo.

Domžale so zrasle na slamnikih

Začetki izdelovanja slamnikov na Domžalskem segajo vsaj tristo let nazaj. Da je pšenična slama uporabna tudi za izdelovanje prestižnih slamnikov, so namreč kmetje iz okolice Domžal, pa tudi iz Mengša, Kamnika in Črnega Grabna spoznali že konec 18. stoletja, dejavnost, ki se je na tem območju začela v majhni vasici Ihan, pa se je zelo hitro razvila v eno najmočnejših obrti in kasneje industrij ob koncu 19. stoletja pri nas. Po ustnem izročilu naj bi to znanje prinesel iz Firenc neki vojak, druga zgodba pa pripoveduje, da je v Domžalah prenočeval popotnik, ki je v zahvalo gospodarjevemu sinu pokazal, kako se pletejo kite in iz njih sešije slamnik. Slamo so v kite v praktično vsaki hiši na tem območju pletli vsi - otroci, ženske, moški in starejši, da pa so bili slamniki zares dobre kakovosti, je bilo treba poskrbeti že s pripravo slame. Le-ta je morala biti posebej gladka, dolga in bela, zato so jo sejali, želi in sušili še posebej previdno, da je niso poškodovali. Do jeseni, ko se je začel čas za pletenje, so slamo posušili in jo skrbno ločili na debele in bolj tanke ter gladke in hrapave slamice. Tiste, nekoliko slabše kakovosti, so prebarvali z rdečo, modro ali črno barvo, najbolj pa so bili cenjeni slamniki iz čim bolj svetle in gladke slame, zato so slamo tudi belili ali v velikih posodah z žerjavico in žveplenim prahom tudi žveplali. Izpod spretnih rok so iz pšeničnih slamic nastajale kite najrazličnejših vzorcev - več kot sto so jih poznali! Kite, ki so jih v gladke ali cik-cak vzorce pletli iz petih, sedmih, devetih, šestnajstih ali celo enaindvajsetih slamic, so navijali na lesene deščice, dolge 48 centimetrov, ki so jih po stari dolžinski meri imenovali komolci. Ena kita, ki so jo takšni kmetje prodali naprej v slamnikarske tovarne, je bila dolga 25 metrov, za kar pa je bilo treba slamo zasukati kar 25-tisočkrat! Kite so od kmetov odkupili obrtniki in tovarnarji in iz njih sešili in na posebnih modelih oblikovali slamnike, ki jih je bogata gospoda ob koncu 19. stoletja nosila po vsej Evropi. Več kot milijon na leto so jih izdelali v zlatem obdobju pred 1. svetovno vojno, dobiček pa je v te kraje privabil več posameznikov, Slovencev, zlasti pa Tirolcev, ki so postavili nekaj mogočnih tovarn in obrtnih delavnic. Te so bile temelj razvoja tega območja in domačini še danes radi povedo, da so Domžale iz vasi v le nekaj desetletjih v eno bolj razvitih občin v Sloveniji zrasle prav na slamnikih. Na začetku 20. stoletja je na domžalskem območju obratovalo okoli petindvajset večjih in manjših slamnikarskih obratov, ki so do prve svetovne vojne zaposlovali okoli tisoč delavk in delavcev. Z domžalskimi slamniki so bile pokrite vse potrebe po slamnikih v avstro-ogrski monarhiji, izvažali pa so jih tudi v druge evropske države.

S stalno zbirko strokovnjaki ujeli zadnji vlak

Slamnikov na tak način že dolgo ne pletejo in šivajo več, a slamnikarska dediščina še ni pozabljena, nanjo spominjajo tudi nekatera hišna domača imena, kot so Slamnikar, Tirol'c, Ferbar. Zadnja slamnikarska tovarna Univerzale je delovala do leta 2003, a zamisel in želja po postavitvi slamnikarskega muzeja je v Domžalah stara že desetletja. »Pot do te sedanje zbirke je bila res kar dolga. Že leta 1973 je občina slamnikarski muzej prvič odprla v treh sobah gradu Krumperk, a se je zgodba zato, ker ni bilo primernega gospodarja, ki bi za zbirko skrbel, kar hitro zaključila. Kar nekaj predmetov je bilo takrat žal tudi odtujenih. Nato so zbirko za kratek čas prestavili v godbeni dom, po tem v neko zaklonišče, od tu pa so jo jamarji prestavili v svoj dom na Gorjuši, kjer je bila na ogled do nedavnega. Večina predmetov je sicer še vedno evidentiranih pod Medobčinskim muzejem Kamnik,« nam je povedal Domžalčan Roman Kos, eden od članov študijskega krožka.

Pravi izziv za stroko je v postavitvi stalne zbirke videla tudi Saša Roškar, konservatorka etnologinja iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Kranja. »Zbirko smo se trudili postaviti po pravilih interpretacije, na način, da povemo stvari preprosto, saj obiskovalci tako lažje ponotranjijo bistvo našega sporočila. Posebej smo imeli v mislih najmlajše obiskovalce, uporabili pa smo tudi nekaj interaktivnih tehnik. Na enem od ekranov si je mogoče ogledati film o slamnikarstvu, posnet že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. En ekran je namenjen predstavitvi približno štiridesetih slamnikarskih obrtnih delavnic, saj vseh na panojih nismo mogli predstaviti. S pomočjo tretjega ekrana pa bodo obiskovalci lahko spoznavali različne zgodbe - pripovedi domačinov, ki so še živeli to slamnikarsko obrt, ali pa se je na kakršen koli način spominjajo,« nam je povedala Saša Roškar, ki poudarja, da so s postavitvijo zbirke strokovnjaki ujeli zadnji vlak. »Kar nekaj znanja se je v zadnjih desetletjih izgubilo, na vseh področjih - od slame do končnih izdelkov. Sodobna pšenica za pletenje kit ni več primerna, saj je druge sorte in je prenizka. Danes znajo nekateri redki posamezniki, ki še ohranjajo to znanje, splesti le še nekaj vzorcev, nekdaj so jih poznali več kot sto. Prav tako nihče več ne zna izdelati kalupov za stiskanje slamnikov, in čeprav so bile glavni poklic v tej panogi šivilje, so poleg njih nekdaj poznali še celo vrsto specializiranih poklicev, o katerih danes vemo le še malo stvari.«

Poseben poudarek so snovalci stalne zbirke, ki sicer nosi ime Slamnikarski muzej, a statusa muzeja za zdaj uradno še nima, namenili tudi odprti delavnici, kjer se bodo posamezniki lahko naučili splesti kito ali pa celo sešiti slamnik. Ogledati si je mogoče na desetine različnih slamnikov, spoznati usode tistih Domžalčanov, ki so te obrti učili tudi v tovarnah preko Luže, spoznati celotno zgodovino te obrti oz. industrije, ki je bila že v 19. stoletju z različnimi sejmi, borzami in katalogi povsem globalna.

Poleg stalne zbirke, ki jo bodo še naprej dopolnjevali, bodo v muzeju pripravljali tudi več občasnih razstav. Slamnikarski dediščini pa se bodo v Domžalah, kjer prav letos praznujejo 60-letnico od razglasitve kraja za mesto, še letos poklonili tudi s težko pričakovano monografijo Matjaža Brojana.