Strah

Besedilo: Stane Boštjančič, SD
Kategorija: GG Plus / sobota, 19. maj 2012 / 06:00

Strah je normalno človeško čustvo. Vsi ga poznamo, le reagiramo, ko nas je strah, različno. Česa je koga strah, je odvisno od starosti, karakterja in zlasti od okoliščin, v katerih živi. Bogataševi strahovi so čisto drugačni kot reveževi. Strahovi delavstva so drugačni od strahov delodajalcev. Strahovi politikov so drugačni od strahov volivcev itd. Strahovi so lahko »glavni« in »stranski«. Npr. glavni strah Grimsa je, da v prihodnjem mandatu ne bi bil izvoljen za poslanca. Kacina je strah, da letalo na relaciji Bruselj-Ljubljana in obratno ne bi strmoglavilo. Mene je strah, da ne bi izgubil pokojnine in da ne bi živel v državi, kjer bi bil strah prevladujoča družbena klima. In ravno temu je namenjeno moje današnje pisanje.

Opažam, da nas zadnje čase vsi strašijo. Vlada nas straši s koncem socialne države, če ljudje ne bomo podprli njene politike. Bruselj s tem, da bodo oni prevzeli ekonomsko (in s tem tudi politično) oblast v Sloveniji, če ne bomo upoštevali njegovih navodil. Delodajalec straši delavca, da bo odpuščen, če se ne bo zadovoljil z bedno plačo. V državni upravi oz. javnim uslužbencem v imenu racionalizacije, ki služi povzročanju strahu, grozijo z odpusti. Kot argument sedanja vlada navaja, da gre pri javnih uslužbencih tako ali tako za parazitski sloj. S tem skuša ljudi, katerih enotni cilj je boljše življenje, uperiti enega proti drugemu. Skratka zgodovinsko načelo »deli in vladaj« je postalo spet aktualno. Povsod tam, kjer je to možno, in ne, kjer je potrebno, vlada zamenjuje ljudi in jih nadomešča s pripadniki strank, ki jo sestavljajo, druge pa pusti živeti v strahu, da se bo to zgodilo tudi njim.

Vse to ustvarja ozračje strahu v družbi. To pa je po mojem že situacija, ki po eni strani hromi družbo, po drugi strani pa pri posameznikih izbeza na dan njihove temnejše plati, kar skrajno negativno vpliva na medčloveške odnose. Družba, ki živi v strahu, ni inovativna, saj preneha razmišljati. Razmišlja na nivoju posameznika le o tem, kako preživeti in se ne zameriti oblastnim avtoritetam na delovnem mestu tako v realnem kot v javnem sektorju. Izmenjava mnenj poteka tako kot v šali. Greš k oblastniku s svojim mnenjem, od njega pa prideš z njegovim mnenjem. Ta šala lepo opisuje, kako je v modo prišla cerkvena morala, ki jo je nekulturno reklamiral nekdanji kulturni minister dr. Capuder. »Delaj in moli,« je bil njegov, pa ne samo njegov nauk, in daj cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega. Če se bomo ljudje bali povedati to, kar v resnici mislimo in čutimo, če se za svoje prepričanje ne bomo borili, se nam slabo piše. Zmagala bo avtoritativnost madžarskega tipa, da ne rečem še kaj hujšega. Zato ne smemo poklekniti pred strahom niti kot družba niti kot posamezniki. Držati moramo skupaj vsi tisti, ki smo proti pokopu socialne države v imenu kapitalizma; vsi, ki smo proti, da se omejuje svoboda tiska na podlagi osebnih in kapitalskih pritiskov; vsi, ki smo proti, da postajamo policijska država s tem, da se tožilstvo podreja policiji. Držati moramo skupaj vsi, ki vemo, kdo je na čelu te politike in nas tega ni strah, čeprav smo na volitvah preprečili, da bi prišla na oblast opcija, ki sedaj vlada. Vendar so nas stranke tipa DeSUS in DLGV nategnile, česar na prihodnjih volitvah ne smemo pozabiti.

Dnevno se tudi izvajajo pritiski nad ljudmi, ki se jim učeno reče mobing. Tudi to ustvarja vsakodnevno občutje strahu. Če kdo ne ve, kaj je to mobing, naj se zaposli na okrožnem državnem tožilstvu v Kranju, ki ga zaenkrat vodi Irena Kuzma.

P. S: Upam, da prvomajski kres na Joštu ni znanilec strahu v sindikalni organizaciji v Kranju, ampak da je zgolj le nesposobnost sindikalnih funkcionarjev ta kres prižgati.