Permakulturni vrt

Izkušeni permakulturnik Dejan Grosar v Bohinju vzpostavlja pravi permakulturni gozdni vrt, ki predstavlja učinkovitejše in okolju prijaznejše kmetijstvo.

Bohinj - Dejan Grosar se je s permakulturo začel ukvarjati pred nekaj leti, informacije o tovrstnem načinu kmetovanja je poiskal sam. V sorazmerno kratkem času se lahko pohvali s precejšnjimi dosežki na tem področju, saj je pri Kamnah v Bohinju ustvaril pravi permakulturni gozdni vrt, razvija pa tudi svojo blagovno znamko. Bistvo permakulture, katere pionir je znani avstrijski permakulturnik Sepp Holzer, je sicer v ustvarjanju življenjskega prostora, ki čimbolj posnema vzorce narave. Tako se temu posveča tudi permakulturno kmetijstvo.

Kako začeti s takšnim vrtom?

»Poudarek bi dal predvsem na dvignjene oziroma gomilaste grede. Podlago pripravimo iz sveže posekanega lesa, debel in podobnega materiala, te pa prekrijemo z zemljo. Tako napravljene gredice lahko za še dodatno zadrževanje vlage še prekrijemo z zastirko, to je lahko sveže pokošena trava, odpadna volna, suha slama ... Bistvo je, da podlaga iz vej služi kot akumulator vlage, ki ob deževju vodo vpija, nato pa jo počasi oddaja.«

Kako kombinirate rastline v gredicah?

»Za kombinacije rastlin je najpomembnejše opazovanje in razumevanje narave. Obstajajo pa tudi tabele dobrih sosedov. Sam najraje uporabljam metodo, po kateri izbiram kombinacije rastlin glede na njihovo polno razvitost, tako na primer por in zelje, por raste višje in ožje, zelje pa nižje in širše, tako se med sabo ne zastirata. Vse rastline pa lahko kombiniramo s fižolom, ki iz zraka veže dušik in služi za samodejno gnojenje.«

Se takšen vrt precej razlikuje od klasičnih načinov kmetovanja ali vrtnarjenja?

»Tako je. Vrt je na prvi pogled videti precej neurejen, vendar če se spustiš v podrobnosti, ugotoviš, da se vzpostavlja naravni red. Večje rastline dajejo oporo manjšim. Zraven lahko posadimo tudi občutljivejše rastline, saj večje ščitijo manjše, obenem pa jim tudi pomagajo črpati vodo. Oporo manjšim rastlinam tako lahko dajejo tudi koprive.«

Koliko dela je potrebno za vzdrževanje takšnega vrta?

»V začetku je več dela s pripravo, vsako leto pa je dela manj. Solato, kolerabo, peso pustimo, da gredo v cvet in se vrt zasaja sam. Že pred mesecem dni, ko drugje zaradi suše še nič ni raslo, je bila tu rast že kar pestra. Takšen vrt po nekaj letih postane skoraj popolnoma samozadosten, saj se vzpostavi ekosistem.«

Katere rastline so uporabne pri vzpostavitvi permakulturnega vrta?

»Med najbolj uporabnimi rastlinami, še posebej na goli površini, je akacija oziroma robinija. Raste zelo hitro in ustvarja veliko biomase za gradnjo gred. Permakulturisti ji pravimo kar pionirska rastlina. Za pomoč recimo pri preprečevanju škodljivcev so uporabne različne okrasne rastline, na primer kapucinka in tagetes. Za preprečevanje škodljivcev je pomembna barvitost rastlinja, tako zelje, solato in podobno obkrožimo z živobarvnimi rastlinami, ki so privlačnejše za žuželke.«

Kje so prednosti permakulture?

»Gre za sistem, v katerem z manj dobiš več. Sistem nadgrajuje sam sebe, v naravo posegamo le toliko, da že nadgradiš njen sistem. Tako, kot to vidimo v gozdu, ki je ravno tako sestavljen iz različnih nivojev rastlin. Končni produkt permakulturnega vrta je gozdni vrt, ki se vzdržuje popolnoma sam. Z gomilastimi gredami sprožimo tudi razvoj gob, ki pospešujejo razkrajanje in tako dodajajo hranila v zemljo.«

Je tak način kmetovanja primeren za vsako okolje?

»Primeren je za vsako okolje in vsako podnebje in je tudi mnogo učinkovitejše od klasičnega kmetijstva, kar sem preizkusil tudi sam. Potrebno je le spremljati lokacijo za vrt preko celega leta in na podlagi opazovanja usmerjati rastline, ki potrebujejo več sonca, na območja, kjer ga je več. V bolj hladnih krajih gredice zaščitimo s suhim listjem, s čimer spet simuliramo naravo, spomladi pa se rast začne sama. Zaradi sestave grede se zemlja tudi hitreje odtali. Uporabljamo lahko tudi toplotne pasti, kar je uspešno dokazal pionir permakulture Sepp Holzer, ki na nadmorski višini okoli 1500 metrov uspešno goji grozdje, kivi in celo oljke. Toplotne pasti so preprosto kamni, ki akumulirajo sončno toploto in jo oddajajo v okolico.«

Sami vzgajate tudi sadike in pripravljate semena?

»Ko se začneš ukvarjati s permakulturo, ugotoviš, da je to nujno potrebno. Sadike, ki so vzgojene v rastlinjakih, so razvajene zaradi predobrega okolja in zato posledično občutljivejše. Moje sadike so z vsako generacijo bolj prilagojene za njihovo okolje in odpornejše.«

Kakšni so odzivi?

»Na začetku se je ljudem zdelo čudno, kaj počnem. Sedaj so odzivi vedno bolj pozitivni, tudi obiskovalci prihajajo sami. Sami vidijo, kakšna je razlika, kako bogata je zemlja, del teh rešitev bi bilo uporabnih tudi v konvencionalnem kmetijstvu. Včasih sem sam presenečen nad svojim uspehom, saj se mi zdi, da je to tisto, o čemer pišejo v knjigah o rajskih vrtovih.«