Zbralo se je tri tisoč ljudi (3)

Da bi pokazali svojo moč, so režimski poslanci, ki so bili jugoslovansko usmerjeni in so podpirali takratnega kralja Aleksandra, v naslednjih tednih po vaseh v okolici Kranja priredili svoja zborovanja. Ker nasprotnikom teh zborovanj niso dovolili navzočnosti, saj so bile vse stranke in organizacije, ki so zagovarjale samostojnost Slovenije, prepovedane in niso imele možnosti nastopanja v javnosti, so se odločili, da tudi nastopijo v nedeljo, 22. maja 1932, v Šenčurju na zborovanju gospoda župnika Barleta, kjer se je zbralo okoli tri tisoč ljudi. Tako veliko zborovanje je bilo v zgodovini Šenčurja dotlej verjetno največje.

Še preden se je zborovanje moglo začeti, je prišlo do prerivanja, saj je cela četa orožnikov zastražila prostor zborovanja, ki je bil pred takratno gostilno Gašperlin, na tem mestu stoji danes stavba Gorenjske banke. Orožniki so na zborovanje puščali samo pristaše režimske stranke. Glavni organizator in vodja zborovanja je bil poslanec in šenčurski rojak Janko Barle, tedaj župnik pri sv. Jakobu v Ljubljani. Barle je bil doma v Srednji vasi pri Šenčurju, po domače Zarnikov gospod, ki je v svojih govorih na vseh zborovanjih poudarjal pripadnost kralju Aleksandru in deloval za veliko in močno Jugoslavijo. Zanimivo je pri tem tudi dejstvo, da se je župnik Barle v časopisu javno opravičil dekanu Matiji Škerbcu in obžaloval, kar je o njem govoril na političnem shodu 22. maja 1932 v Šenčurju in Kranju. Vendar to kranjskemu dekanu pozneje na sojenju v Beogradu ni pomagalo. Prav gotovo pa je to opravičilo Škerbcu koristilo k dobremu imenu, ko je prišel iz zapora v Sremski Mitrovici.

Na zborovanju, kot smo že omenili, so bili tudi nasprotniki zborovanja, ki so ga organizirali Stranka Ivana Puclja, Sokoli, gospod župnik Barle in drugi podporniki za nacionalno državno politiko in podporo kralju. Od Barletovih privržencev so se nasprotniki tega shoda razlikovali tudi po tem, da so nosili zelene kravate, ki so bile predmet razprav tudi na sojenju v Beogradu.

Iz knjige Matije Škerbca izvemo marsikatero podrobnost in opis dogodkov, ko so se v Sloveniji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja, dogajale tako pomembne politične zahteve, vendar v nadaljevanju le nekaj podrobnejših navedb.

Dne 22. maja, tisto zgodovinsko nedeljo, so romale množice mož in fantov iz vsega kranjskega in tudi kamniškega okraja v Šenčur, kjer je hotel slovenski kmet in delavec protestirati proti nasilju in ponižanju takratnih jugoslovanskih oblasti. Na tem shodu so bile javno prvič izrečene zahteve in parole, ki so se uresničile šele s slovensko osamosvojitvijo leta 1991. Med številnimi vzkliki in parolami, ki so jih kasneje uporabljali tudi tožilci in sodniki v Beogradu na sojenju, so odmevale zahteve: Zahtevamo samostojno Slovenijo, Živela republika Slovenija, Dol s kraljem, Živela samostojna Slovenija, Živela slovenska republika, Dol država Jugoslavija, Slovenija naj postane samostojna in podobno.

Na zborovanju je prihajalo do vse hujših napetosti, saj so v nadaljevanju žandarji streljali nad množico in z bajoneti razganjali nasprotnike, ki so predvsem nasprotovali govoru Barleta. Pri tem je bil z bajonetom zaboden domačin Janez Okoren. Iz množice je začelo leteti kamenje in polena, kazalo je, da bo kranjski glavar ukazal orožnikom, naj napadejo množico in jo na silo razženejo. Zato se je ponudil kranjski župnik Škerbec za posrednika. Obrnil se je k množici in prosil, naj mu dovoli, da s svojim avtom odpelje Barleta v Ljubljano, množica pa naj se razide. Množica je obotavljajoče pristala na predlog župnika Škerbca. Poslanec Barle se je zdrav vrnil v Ljubljano, množica pa se je počasi razšla na domove po šenčurski okolici do Cerkelj, Kamnika in Kranja.