Naučimo se dobrih praks

Andrej z Dolenjskega, pomemben član vlade Janeza Janše, pristojen za pogajanja s sindikati, je na TV Slovenija izjavil, da tudi 1500 dodatnih ur pogajanj ne bi pomagalo k sporazumu s sindikati o vladnih ukrepih za uskladitev stroškov-odhodkov in prihodkov države. Kljub tej izjavi je politično ostal živ in v socialnem dialogu še vedno predstavlja vlado, ki je v manj kot sto dneh izgubila ogromno podpore. Vseeno so se sporazumeli, čeprav ni bilo lahko. Vlada se je s predvidenimi drastičnimi ukrepi varčevanja osmešila. Ko je popustila, pa je pokazala, da ni vedela, kaj pravzaprav hoče, da se ni uskladila sama s seboj in da se je pravzaprav »malo hecala«. Oblast zahteva potrebno občutljivost in odgovornost, če želi ohraniti verodostojnost. A te teme niso tako nepomembne, da bi se z njimi smeli hecati, še najmanj pa sme kaj takega početi vlada.

O ukrepih spodbujanja gospodarstva še vedno vemo zelo malo. Le rast, investicije, poraba in povečanje denarja v obtoku lahko zaženejo gospodarstvo. V ponedeljek sem sedel na večerji s turškima ministroma, za gospodarstvo -Zaferom Caglayanom in za evropske zadeve ter glavnim turškim pogajalcem Egemenom Bagisom, ki sta spremljala turškega predsednika vlade Erdogana, ki je na Bledu prejel priznanje »svetovni politik desetletja«. Veliko razlogov utemeljuje to prestižno priznanje, saj bi se od Turčije lahko veliko več učili in naučili, če bi le prenehali s slepim kopiranjem škodljivih vzorcev in nerealnih pričakovanj, ki jih EU vse manj uspešno vsiljuje Nemčija.

Lanski izvoz Turčije s 75 milijoni prebivalcev je dosegel »le« 175 milijard, do leta 2023 pa bi ga radi povečali na 600 milijard. 3,5-krat bodo povečali izvoz in tako dosegli rast, ki je že leta najvišja v Evropi. Ti cilji pa za njih nikakor niso dosegljivi z varčevalnimi ukrepi, ne z zniževanjem plač javnih uslužbencev ali zaposlenih v gospodarstvu. Dvig standarda in blagostanja ljudi je dokazano prepričljiva pot navzgor, ki jo uspešno uveljavlja država, s katero se pri nas marsikdo ne želi preveč ukvarjati. Politična samo-zagledanost in »slepota« za uspešne modele in gospodarske uspehe drugih ne pomaga. Nasprotno, škodi nam. Tako Evropa kot EU bi se morale več naučiti od Turčije, preden bo prepozno, ko bomo spoznali, da smo že zaostali.

Kako bomo dosegli rast, če pa se celo v primeru podjetij, ki so med biti ali ne biti, sprašujejo, od kod prihaja denar za dokapitalizacijo, kot je to v primeru Primorja. Namesto da bi bili veseli vsakega milijona evrov ali dolarjev, ki pridejo od zunaj ali pa se vrnejo nazaj, se sprožajo gonja in dvomi o namenu, poreklu in resnosti sovlagateljev. Stečaj Primorja za Vipavsko dolino pomeni pravo socialno katastrofo, ki je v »Ljubljani« - v vladi, ne doživljajo tako resno. A tudi kanclerka Angela Merkel in Nemčija tragedije v Grčiji, Španiji, na Portugalskem ne doživlja ne osebno in ne neposredno. Politična sprememba v Franciji lahko pomaga Nemčiji, da bi čim prej razumela nujnost razvoja novih gospodarskih instrumentov za izhod iz krize, ni pa nujno. Potrebujemo dogovor o ustanovitvi evropske bonitetne agencije in uvedbo evropskih obveznic. Tako bomo lahko dobili cenejši denar, podprli gospodarstva in spodbudili rast. Moja politična skupina ALDE je v EU zelo glasna in vztrajna v zagovarjanju in promoviranju take prihodnosti. Tudi LDS diha enako, le njen glas je premalo slišan.