Ko se žrtvuje prihodnost ...

Daleč stran od velikih cekinov se včasih v športu rodijo velike zgodbe. Zgodbe, ki jih vedno podpisuje upanje. Ko bi v tej zatohli deželici premogli še nekaj širine, nekaj zraka, bi lahko z njimi presegli celo pregovorne okope med nami. Tako pa ...

Še se spomnim, kakšen zagon so mojemu mestu prinesli košarkarji Triglava. S porazno finančno konstrukcijo, a z umetnijami na parketu. Vendar Romanu Horvatu, Gregorju Fučki, Marku Miliču in drugim lokalno okolje ni moglo zagotoviti niti osnovnih pogojev. Da »znamo« zavoziti talente, smo Slovenci žal že prevečkrat dokazali. Z ducatom žog za matični klub in z oceno čez palec o (ne)perspektivnosti so, denimo, Gregorja Fučko pospremili tudi iz takratne Olimpije. Ta isti Gregor je mojstre marketinga prepričal šele, ko je bilo prepozno. Prevzel je državljanstvo države, ki je bolj skrbno ravnala s svojimi upi, in z njo posegel po največjih trofejah.

 

Dvajset let kasneje so Škofji Loki, stari, šarmantni dami, vdahnili življenje verižni mladinski prvaki. Rokometaši Loke so po vrsti polagali na hrbet velikane slovenske in s tem tudi evropske konkurence. Tekme so bile dogodki, o njih se je govorilo in se še govori na ulicah, v šolah, v starih kavarnah … Tudi takrat, ko jih je nedolžna, a udarna naivnost stala kakšne točke. Usodo legend praviloma zapečatijo bridki konci. Stran od medijev, ki jih komentiranje govoric zaposluje bolj kot dejstva, smo na sam rob prignali zadnji gorenjski konkurenčni klub v priljubljenih ekipnih športih - RD Loka. Ker niti lokalna skupnost niti upehano gospodarstvo nista dala mladim biserom nikakršne možnosti. Ali pa smo jih vsi skupaj premalo spoštovali, da bi vstran potisnili zasebne zdrahe.

 

KK Triglav je res zapadel v sivo povprečje, a je vsaj obstal. Nekdanjemu ponosu regije, klubu, iz katerega izhaja okostje 6. rokometne reprezentance v Evropi, pa pogrebci zabijajo zadnje žeblje v krsto. Namesto da bi kot rokometni nadobudneži govorili o vragolijah Mateja Gabra in Jureta Dolenca, so njihovi pogledi uprti v tla. Zaradi brezdušne pravne interpretacije, ki je mladince oropala ponovnega šampionskega naslova, dvema generacijama dečkov pa odvzela težko prigaran finalni turnir. Legitimno ali ne, v to se ne mislim spuščati. Kot pedagog pa moram javnost pozvati k razmisleku o humanosti tovrstnih odločitev. Otroci ne razumejo, zakaj morajo biti kaznovani za pošteno delo in talentiranost. Iskreno, tega niti sam ne razumem. Vse svoje zmage so si izbojevali s srčnostjo, saj spletk za zeleno mizo ne poznajo.

 

Očitno na RZS razmišljajo drugače. Zelo drugače od staršev (ki so prevzeli odgovornost), sodnikov (ki bi sodili brezplačno) in celo vseh klubov (ki so se strinjali z nastopanjem Loke do konca tekmovanja), razen RK Celja Pivovarne Laško. Kje je zdaj tista obljubljena in opevana pomoč loškemu rokometu tega kluba? So res vse dane besede tako pokvarljiva roba, da v. d. generalnega sekretarja zveze Leopold Kalin že pred začetkom predsedstva RZS na svojo pest prepove igranje z etiketiranimi najstniki, čez kako uro pa najvišji organ odloči drugače? Je vodji za tekmovanja mladih Samu Kuzmi besedna megla res zadoščala za drastične ukrepe izključitve Ločanov le nekaj krogov pred koncem tekmovanja? So pritlehne igrice funkcionarjev res vredne solz in razočaranja otrok? Bo tovrstna »popularizacija« rokometa pri nas ustvarjala le še nove Gregorje?

 

Povsem mogoče so strahovi nepomembnega učitelja za prihodnost neupravičeni. Če se vas ne dotaknejo, jih mirno spreglejte. Nikar pa ne spreglejte otrok najboljše rokometne šole v regiji.

 

Marko Špolad