Pozabljena obletnica

Francoskega pridigarja Bourdalouea je obiskala močno zaobljena starejša gospa, znana po svoji ošabnosti, čeprav je od časov njene lepote minilo že mnogo let. Hotela je potrditev, da je še vedno zapeljiva, in ga vprašala: »Ali je velik greh, da se rada gledam povsem gola v ogledalu in občudujem svojo lepoto?« Bourdaloue je z nasmehom odgovoril: »Draga gospa, v vaših najboljših letih to nikakor ni več greh, ampak samo še velika zabloda ...!«

Govorniki so ob prvem maju naštevali, komu dati; nič pa niso povedali o delovnih mestih, o krepitvi podjetništva in tem, kako ustvariti. V njihovi senci je skoraj čisto tiho minila obletnica dogodka, ki je Slovenijo najbolj zaznamoval vse od zmage v vojni za Slovenijo naprej: obletnica našega vstopa v Evropsko unijo. Naš vstop so spremljala velika pričakovanja in marsikaj se je tudi zelo hitro uresničilo. Dobili smo skupno valuto in vstopili v Schengen. Meje so padle in iznenada smo lahko povsem prosto potovali in poslovali po velikem delu Evrope. Naš vstop v Evropsko unijo je bil do tu resnična zgodba o uspehu.

Svetovna finančna kriza pa je razgalila, da del Evropske unije sloni na gnilih temeljih. Dobili smo PIGS (prosto: pujsi) - prezadolžene Portugalsko, Italijo, Grčijo in Španijo. Model finančne sanacije se je skladno z drugim Murphyjevim zakonom »Naravni razvoj stvari je od slabega na slabše!« izoblikoval na najslabši možni način – na primeru Grčije. Grčija je bila posebnost zato, ker so imele v njej veliko kapitala naloženega nemške in francoske banke. Zato sta Francija in Nemčija kot najmočnejši članici EU za zaščito svojih lastnih interesov izsilili model (nepovratnih..?) posojil in državnih garancij. Čeprav sta formalno nosili največje breme, se jima je to dolgoročno izplačalo, saj sta tako v bistvu okoli ovinka sanirali svoj lastni bančni sistem. Slovenija teh prednosti nima in po »zaslugi« prejšnje Pahorjeve vlade smo prišli v absurdno situacijo, da je slabše plačani slovenski zaposleni plačeval za 14. in celo 16. plačo že sicer bolje plačanemu Grku … A hudič po stari ljudski modrosti najraje nalaga na največji kup in dolgoročno je največji problem Evropske unije njena politična ošabnost.

Evropa se že dolgo obnaša natanko kot dama iz uvodne anekdote. Še vedno je prepričana, da se svet vrti okoli nje in da je njena ekonomija najbolj zapeljiva za vlagatelje. Pa to že davno ni več res. Danes se najbolj hitro napredujoče ekonomije oblikujejo okoli Pacifika, na drugi strani sveta. Velika zabloda Evropske unije je, da še kar kot svojo ključno prednost navaja »največji skupni ekonomski prostor na svet«, noče pa si priznati, da je samo nekaterim njenim članicam na čelu z Nemčijo uspelo pravilno odgovoriti na izzive globalizacije, velik del članic EU pa je več let izgubil z občudovanjem samih sebe in nedejavnostjo vlad. Žal je med zadnjimi tudi Slovenija, kjer si nova vlada prizadeva nadoknaditi zamujeno, a se sooča z razvojno uničujočim ravnanjem dela sindikatov. Zavedati se moramo, da obstaja realna možnost delitve Evropske unije na bolj in manj uspešne, kar pomeni začetek konca evropske ideje, kot so jo postavili njeni očetje od Adenauerja naprej. Zato ne preseneča, da je obletnica nekoč tako želenega vstopa Slovenije v EU minila skoraj pozabljena.